dolenjska

Poslovila se je 101 leto stara Tončka Ivanež

27.2.2025 | 13:00 | L. Markelj

Novo mesto - Te dni se je za vedno poslovila ena najstarejših občank novomeške občine Antonija Ivanež iz Gotne vasi. Pred nekaj meseci, natančneje 3. decembra lani, na dan rojstva našega velikega pesnika Franceta Prešerna, je praznovala 101. rojstni dan.

Tončka Ivanež pred dobrim letom dni, ko je praznovala 100. rojstni dan. (Foto: L. M.)

Tončka, kot so jo vsi klicali, je bila najstarejša članica literarne sekcije Snovanja DU Novo mesto. Kljub zelo skromni šolski izobrazbi je pesnila od mladosti, a pesmi so žal ostajale le v njeni glavi, ne na papirju. Prve zapise, zgodbe iz svojega življenja, je leta 2003 objavila v knjigi Moje življenje, pesmi pa je začela zapisovati šele na prigovarjanje pesnice Vide Brest.

Nikoli ne bo pozabila veselja ob prvih objavah, tudi v Dolenjskem listu! Pesniško zbirko z naslovom Pesmi je izdala leta 2016, sicer pa je svoje zadnje pisanje objavljala v zbornikih Snovanja. Njeni pogosti motivi so domoljubje, vera, zavezanost družini, občutenje narave, nekaj je tudi razpoloženjskih in prigodniških pesmi.

Za ilustracije v knjigi je Tončka poskrbela kar sama – s svojimi posebnimi botaničnimi slikami, kar je tudi bil njen hobi. Izdelovala jih je iz suhega cvetja, listkov, semen in podobnega. Kot samoukinja je rada zaigrala na harmoniko in orglice, blizu ji je bila ljudska pesem.

Preprosta, a trdoživa ženska

Tončka Ivanež je mnogim lahko vzor v preprostosti, poštenosti, delavnosti, vztrajnosti. Bila je kmečki otrok in je vse življenje živela zelo skromno. Od otroških let je tolkla revščino in morala trdo delati.

Rodila se je kot predzadnja od sedmih otrok v dninarski družini v Gabrju pri Brusnicah. V osnovno šolo je hodila v Gabrje, po končanem 4. razredu pa se je poskusila izšolati za pletiljo v šoli v Trebnjem. A začetek druge svetovne vojne je to prekinil.

Med vojno se je z vso družino dejavno vključila v narodnoosvobodilno gibanje: kar štirje bratje so odšli v partizane – trije so padli, eden pa je kot invalid prišel domov – in tudi sama je partizanom nosila hrano in pomagala po svojih močeh. Doživela je razna zaslišanja, tudi pretepanja domobrancev.

Povojna leta je preživela na Štajerskem, kjer je pet let kmetovala, potem pa je odšla v šolo za trgovce v Dobrno. Delala je v Mariboru, Selcah, Rušah, ko je zbolela mama, pa ji je brez pomisleka prišla pomagat domov v Gabrje. Ko se je stanje izboljšalo, je spet iskala novo službo in se odločila za Rudnik Kočevje. Zakon z Jožetom se ni dolgo obnesel, tako da je Tončka v glavnem sama skrbela za hčerko Jožico, najprej v Gabrju, kasneje v Novem mestu, hčerka pa je zanjo lepo skrbela na stara leta.

Nobeno delo pretežko

Tončki nobeno delo ni bilo pretežko. Nekaj časa je delala v mesariji in kot perica, v mlekarni, nato pa se je zaposlila v novomeški tovarni zdravil Krka in okrog 25 let delala v tabletnem oddelku v pakirnici. Pri 50 letih se je invalidsko upokojila, kar pomeni, da je bila več kot pol življenja upokojenka.

Ko smo Tončko Ivanež pred dobrim letom dni obiskali ob 100. rojstnem dnevu in o njej pripravili zapis v Dolenjskem listu, je med drugim rekla: »Nisem si mislila kaj takega, da bom tako dolgo na svetu, kar zgodilo se je. Sem pa zelo hvaležna za tako starost in za vse dobro, kar se mi je zgodilo.«

‹ nazaj