dolenjska

Portret tedna: Vida Marolt

4.2.2025 | 19:30 | Mojca Žnidaršič

Vida Marolt meni, da je največji dosežek človeka, če mu uspe, da je njegov poklic hkrati tudi njegov hobi. »Mi je to uspelo? Mislim, da mi je!« zadovoljno pove. »Kajti opravljanje takega poklica, kot je delo z osebami s posebnimi potrebami, ni samo poklic, je način življenja. Naš cilj so v prvi vrsti zadovoljni in na čim bolj samostojno življenje pripravljeni otroci,« poudari.

Vida Marolt je namreč ravnateljica novomeške Osnovne šole Dragotina Ketteja, prve šole za otroke s posebnimi potrebami na Dolenjskem, ki je svoja vrata z 11 učenci v dijaškem domu Majde Šilc odprla leta 1955, od leta 1978 pa domuje v bližini Šolskega centra in jo obiskuje prek 150 učencev. Je šele četrta ravnateljica v 70-letni zgodovini šole in ji teče 21. leto, odkar je prevzela njeno vodenje. »Zelo sem ponosna na šolo, na kolektiv, ki zna stopiti skupaj in je izreden tako po strokovnosti kot srčnosti, in na naše otroke. To niso le učenci, to so naši otroci, ki iz dneva v dan dokazujejo, kaj vse zmorejo in znajo,« poudari.

Veliko pozornosti kot ravnateljica namenja tudi prepoznavnosti šole v širšem okolju. Z različnimi dejavnostmi se predstavljajo po novomeških šolah in drugih ustanovah ter tudi drugod po Sloveniji, vključeni so v številne projekte, tudi evropske, organizirajo različna državna srečanja …, vse v želji vključevanja in navajanja otrok na samostojnost, iskanja njihovih močnih področij in talentov – glasbenega, športnega, likovnega ali kakšnega drugega …, kar jim glede na vse kar pokažejo na številnih prireditvah in področjih nedvomno uspeva, ter odpravljanja predsodkov.

Pri tem opozori na nekaj posebnosti šole, ki vplivajo na njihovo delo. Ena pomembnejših je gotovo ta, da k njim prihajajo učenci čez celotno šolsko leto, takrat ko dobijo odločbo, ki jo izda Zavod RS za šolstvo. »Zamenjati okolje sredi šolskega leta je zelo stresno za otroka in starše. Še meni bi bilo stresno zamenjati službo, kako je šele nekomu, ki ima težave,« razlaga.

Njeno in tudi mnenje drugih ravnateljev na t. i. posebnih šolah je, da otroci, ki bi jim bilo lažje med njimi, predolgo ostajajo na rednih osnovnih šolah. »Ker otrok ne uspeva dohajati snovi, pa čeprav vlaga veliko dela in napora, in je neuspešen, se pojavijo čustvene in lahko tudi vedenjske težave. Ko pridejo k nam, jih moramo najprej nekako umiriti, nato pa poiščemo tisto področje, na katerem so dobri. In tako otroci in starši znova kar zadihajo,« poudari.

Med prelomnicami v zgodovini šole, ki ima od lani tudi novo celostno podobo, poudari selitev v zdajšnje prostore, ki so bili namensko grajeni za posebne potrebe. V preteklih desetletjih je bila deležna številnih sprememb, tako da je danes, čeprav je stavba že stara, sodobna in primerno opremljena tudi s klančinami in z dvigalom za osebe z gibalno oviranostjo; v začetku namreč na šoli niso imeli toliko otrok na vozičkih, ima fitnes, multisenzorno sobo in previjalnico, je energetsko sanirana …, zdaj občina na njen postavlja sončno elektrarno. Zelo pomembno se ji zdi, da lahko, čeprav so v mestu, živijo z naravo. Ne le da imajo svoj vrt, na katerem pridelajo zelenjavo, ki jo porabijo v šolski kuhinji, v neposredni bližini so travniki, gozd. »Trudimo se, da bi izboljšali materialne pogoje za delo, predvsem to je tudi delo ravnatelja, otrokom pa poleg novega znanja skušali omogočiti čim več novih doživetij.«

Z otroki s posebnimi potrebami in novomeško posebno šolo je Vida Marolt povezana že od otroštva. Njena mama je bila namreč vso delovno dobo do upokojitve specialna pedagoginja na tej šoli. »Že kot otrok sem poznala šolske prostore, učiteljice in otroke, s katerimi sem se igrala. Tako je bilo kar nekako logično, da sem šla po maminih stopnjah in se odločila za študij specialne pedagogike. Takoj po opravljenih študijskih obveznostih sem se na 'naši' šoli tudi zaposlila,« pripoveduje. Najprej je delala kot vzgojiteljica v internatu, kmalu zatem kot učiteljica športne vzgoje, po dobrih desetih letih poučevanja pa je po nenadnem odhodu prejšnje ravnateljice v tujino postala ravnateljica. »Kaže, da bom tako kot moja mama tukaj sklenila svojo poslovno 'kariero',« prida.

Tudi sama je mama dveh sinov, na katera je zelo ponosna. Je ljubiteljica narave in gibanja; zdaj, ko sta odrasla, ima za to nekoliko več časa. Rada bere, obožuje morje in kampiranje. »Zelo bi si želela po upokojitvi, da bi se za nekaj mesecev letno preselila ob morje,« sklene.

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista

‹ nazaj