dolenjska

Portret tedna: Janko Goleš

2.1.2025 | 15:30 | Igor Vidmar

Pri šestnajstih letih je bil najmlajši odbojkar prve zvezne jugoslovanske odbojkarske lige, bil je slovenski odbojkarski reprezentant in sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja tudi predsednik Odbojkarske zveze Jugoslavije pa tudi predsednik novomeškega izvršnega sveta in direktor območne gospodarske zbornice za Dolenjsko in Belo krajino. Ko je bil ta še princ Charles, se je rokoval s Karlom Tretjim, angleškim kraljem, in ga povabil na Dolenjsko, nad čimer je bil aristokrat navdušen. Prišel pa ni. Najbrž tudi ne bo.

Pred dnevi je Odbojkarska zveza Slovenije praznovala stoletnico odbojke pri nas in ob tej priložnosti šestim posameznikom, ki so, kot so ob tem zapisali, imeli velik vpliv na razvoj slovenske odbojke, podelila posebna priznanja. Med njimi je bil tudi Novomeščan Janko Goleš.

Janko Goleš je svoj vek zaznamoval na dveh področjih, na športnem pa tudi gospodarskem in malo tudi političnem. S športom se je srečal na nekdanjem nogometnem igrišču v Kandiji, kjer se je novomeška mularija podila za žogo, ki ji jo je iz usnja in krp naredil čevljar. Na igrišču iz premogovih ugaskov nad Loko pa ga je pritegnila zanj nova igra, odbojka. Gledal je dekleta, kako so trenirala, hodil po žogo, kadar se je ta skotalila v dolino, kjer so športna igrišča na Loki danes, kadar je katera manjkala, pa je smel na igrišče. Resno je začel trenirati, ko se je vključil v mladinsko šolo odbojke, ki jo je takrat vodil oče novomeške odbojke, veterinar Franc Pučko. Fant je hitro napredoval in pri šestnajstih že zaigral za člansko vrsto, ki je takrat uspešno nastopala v prvi zvezni jugoslovanski odbojkarski ligi, istočasno pa igral tudi za košarkarsko vrsto Novega mesta.

»Dobro se spomnim prve tekme. Igrali smo z beograjskim Partizanom, ki je imel veliko navijačev predvsem med vojsko. Takrat je bilo igrišče že spodaj ob Krki na Loki, gledalci, domači in tudi vojaki iz vojašnice, so napolnili hrib nad igriščem, več kot tisoč jih je bilo skupaj in vsi so navijali za Partizan, vojaki za beograjskega, Novomeščani pa za nas, TVD Partizan,« se svojega ognjenega krsta v prvi zvezni ligi spominja Janko Goleš, ki je potem na igrišču vztrajal skoraj tri desetletja.

Tudi za slovensko republiško reprezentanco je igral skupaj s še nekaterimi Novomeščani, med drugim z Luko Dolencem, Miranom Simičem, Samom Medicem in Francem Pučkom. Kot igralec je bil univerzalec, saj se je znašel praktično na vseh igralnih mestih, od napadalca in sprejemalca do podajalca. Trenerstvo ga ni zanimalo, kar nekako samodejno pa je pristal med odbojkarskimi funkcionarji. Zaradi svojih položajev v gospodarstvu in politiki je odbojki lahko dolgo časa pomagal pri zbiranju denarja in tudi organizacijsko. Dolga leta je bil predsednik novomeškega kluba, na čelo Odbojkarske zveze Slovenije pa je prišel konec sedemdesetih let, ko je bila zveza v slabem stanju. Leta 1981 je v Novo mesto pripeljal balkansko odbojkarsko prvenstvo, na katerem je Jugoslavija, za katero je igral tudi mladi novomeški odbojkarski up, Žužemberčan Bojan Brulec, ugnala tudi Bolgarijo in Romunijo, ki sta bili takrat v samem svetovnem vrhu. Prav z Žužemberčani, pri katerih je zelo dobro z mladimi delal Peter Štor, pa se je v tistem času povezal novomeški odbojkarski klub, ki se je leta 1991 uvrstil celo v 1. A državno ligo, med osem najboljših, a med njimi zaradi razpada nekdanje države ni nastopil. Sredi osemdesetih let je bil Janko Goleš tudi predsednik odbojkarske zveze Jugoslavije. Z odbojko sta se ukvarjala tudi njegova sinova Aleš in Uroš.

Po poklicu je Janko Goleš pravnik. Pravo ni bilo njegova prva izbira, najprej se je vpisal na gozdarstvo, a je po kakšnem mesecu obiskovanje predavanj opustil in se je v Ljubljano vsak dan ob štirih zjutraj vozil igrat tarok. Ko so to ugotovili doma, je oče zahteval, da se zaposli. Pa se je in se naslednje leto vpisal na pravo, študij uspešno končal in se kot pripravnik zaposlil na sodišču, kjer sta s pripravniškim kolegom Simonom Simonitijem, sinom skladatelja Rada Simonitija in prvakom v sabljanju, v konferenčni dvorani tudi sabljala. Po pravosodnem izpitu se je zaposlil v Novolesu, ki ga je med študijem štipendiral. Bil je vodja splošne in pravne službe in pozneje direktor skupnih služb, in ko so delavci stavkali, jim je obljubil višje plače, tako da so se zaradi tega morali celo zadolžiti. »Če nekaj obljubiš, moraš to izpolniti,« pravi ob spominu na to Janko Goleš, ki je takrat padel tudi v sindikalno zgodbo in bil nekaj časa predsednik sindikata lesarstva in gozdarstva in dobil ponudbo za mesto generalnega sekretarja jugoslovanskih sindikatov, ki jo je zavrnil. Od leta 1978 do 1982 je bil predsednik novomeškega izvršnega sveta, od leta 1990 do 2007 pa direktor območne gospodarske zbornice za Dolenjsko in Belo krajino. 

Iz tiskane številke Dolenjskega lista

‹ nazaj