dolenjska

Da bi bili naši medsebojni odnosi boljši

28.12.2024 | 13:35 | Lidija Markelj

Božični čas je za veliko ljudi najlepši čas v letu: verne in neverne. Družina se zbere in preživi več časa skupaj. O sporočilu božiča, ko se kristjani spominjamo Jezusovega rojstva, je za bralce Dolenjskega lista razmišljal šentjernejski župnik Janez Rihtaršič, po rodu Gorenjec, ki pa že vseh 25 let duhovniško službo opravlja na Dolenjskem, pred letošnjim prihodom v kraje pod Gorjance kar 21 let v Župniji Mirna Peč.

Rihtaršič, letošnji abrahamovec in srebrnomašnik, je spregovoril tudi o nedavni čudoviti izkušnji, ko je kot pevec duhovniškega okteta Oremus obiskal slovenske rojake v Argentini, ki slovenstvo res živijo z dušo in s srcem.

S katerim sporočilom ste nagovorili vernike pri polnočnici?

»Z letošnjim božičem sovpada začetek svetega leta, katerega geslo je Romarji upanja. Prav božični praznik nam z božjim dejanjem, ko Jezus stopa med nas, ko se nam tako zelo približa, da nam postane enak, odpira nov pogled, novo upanje v času, ko je vse tako zmedeno, ko ni nič več gotovega, ko je tudi človek pripeljan na razpotje, v katerem mu družba govori, da ni več nič vreden, da je za vse kriv in da bi bilo skoraj bolje, da ga ne bi bilo. Zdi se, kot da življenje samo nima več vrednosti. Bog pa daje vrednost človekovemu življenju, kakršen koli že je, in v tistem stanju in okoliščinah, v kakršnih se nahaja: naj bo star ali mlad, naj se nam zdi koristen ali ne. Jezus z učlovečenjem daje vrednost našemu življenju in nam odpira upanje, ki ni le za ta svet, za tuzemeljsko življenje, ampak za večnost.

Božič nam kaže tudi pomen skupnosti. Jezus nas zbira – nisem pomemben le jaz kot posameznik. Individualizem nas danes preveč tepe, nam jemlje upanje, a človek ni samemu sebi dovolj. Tako kot rojstvo otroka družino postavi na nov način, ji da neki nov smisel, tako nas tudi praznovanje Jezusovega rojstva želi vsako leto znova postaviti na novo, nas opomniti, da bi bili naši medsebojni odnosi bolj bratski. Jaz sem to, kar sem, v odnosu do skupnosti, ne do samega sebe.«

Božič velja za družinski praznik. Opominja nas na pomen družine, ki je velika vrednota, pa se tega včasih kar ne zavedamo.

»Gotovo je božič družinski praznik, a to je občutno premalo. Tu ostajamo le na ravni človeškega. Bistvo božiča je, da Bog vstopa v človeško družino – brez tega je to lahko piknik za 1. maj ali pa vsako družinsko srečanje, ki je sicer lepo, in je prav, da jih imamo.

Božič so res vsi sprejeli za svoj praznik, verni in neverni, ker vede ali nevede človek hrepeni po Bogu, si ga želi, ker je ustvarjen po njegovi podobi. In vse to že novembrsko in decembrsko hlastanje za veseljem in mirom je pravzaprav en sam močen krik človeka po Bogu, po tistem miru in veselju, ki ga daje le On, in ga noben kuhanček in vonj po cimetu ne bo pustil za seboj. Bog uporabi tudi taka nezavedna hrepenenja in stopa k vsakomur, ki mu le da malo priložnosti. Dovoliti mu moramo, da zaživi božje v nas.«

Sporočilo božiča je tudi mir: v naših srcih in svetu. Se vam zdi, da je ta mir danes vse bolj ogrožen?

»Vojne so seveda katastrofa, a nič manjša kot boji, ki se bijejo med nami za štirimi stenami. V mislih imam medsebojne odnose. Vsak lahko prispeva k miru, začenši pri sebi – da je pomirjen sam s seboj.

Pa smo spet pri božičnem sporočilu: Mir ljudem na Zemlji, ki so blage volje. Vse izvira iz mojega odnosa do Boga – če sem mu blizu, ne morem biti v sovraštvu ali v boju s človekom, ki je ob meni, pa je če je še tako drugačen. Današnji, zlasti evropski človek pa je Boga nadomestil z marsičem drugim oz. kar s samim seboj. Človek je samozadosten, sam si postavlja meje, je najpametnejši, je najpomembnejši. A ko sem jaz v središču pozornosti, vsi okrog mene trpijo, ne morejo zaživeti v svoji polnosti.«

Kako gledate na potrošniško stran božiča in obdarovanje? Trgovci so božič dobesedno zlorabili v komercialne namene.

»Res je, »veseli december« se začne že novembra in marsikdo se težko temu upre. A pravzaprav je preprosto – stopiti je treba v odnos z Jezusom Kristusom, kajti če se srce človeka izprazni za Boga, pride notri vse preostalo: zabava, darila … Saj drobne pozornosti niso problem, so lepe, a največkrat gre za pretiravanja. Vprašati se moramo, kje je Kristus v božiču. Če ga povabim, me bodo vsa ta zunanja znamenja božiča lahko še bolj pripeljala k Njemu in potem tudi v pristen odnos do ljudi.«

Prihajate iz kmečke, verne in številčne družine z gorenjskega konca, ste prvi od devetih otrok. Kakšne spomine iz otroštva imate vi na božič, kaj vam je bilo najlepše?

»V mojem otroštvu je bil božič še navaden delovni dan, božično darilo vsako leto pa je bil cvek. Učiteljica nas je vse, ki smo bili zaspani in je vedela, da smo bili pri polnočnici, poklicala pred tablo. Nas je že tako spraševala, da nismo znali. Ampak na tisto enko smo bili ponosni, ni nas bilo sram.

Sicer pa se kot otrok spominjam vseh priprav na božič, od nabiranju mahu v gozdu za jaslice itn., ko je vladalo posebno vzdušje in pričakovanje v družini. Ko smo na sveti večer pokropili in blagoslovili dom, smo sedli okrog krušne peči in mami nam je rezala krhlje jabolk. V pogovoru smo dočakali uro, ko smo šli peš k polnočnici uro daleč. Sredi noči – to je bilo nekaj posebnega! Če je bil sneg, smo se odpeljal tudi s sanmi in to je bilo doživetje. Večerja ni bila nič posebnega, danes pa je pogosto najpomembnejše, kakšen jedilnik bomo imeli za božič!«

Božič je za duhovnike pravzaprav delovni dan – veliko imate opravil, medtem ko so drugi z bližnjimi in praznujejo. Se v tem času kdaj počutite osamljenega?

»Ne, nikoli. Sem del Cerkve, skupnosti, ki praznuje, kjer imam svojo vlogo. Tudi če sem sam v župnišču ali kje drugje, nisem osamljen.«

Duhovnik ste že četrt stoletja in vaša družina je zdaj na neki način župnija, v kateri delujete. Skrbite za njene člane, za njihove duše. Kaj se vam zdi, da današnjega človeka najbolj tare, muči, mu dela težave?

»Temeljne stvari so vedno iste, spreminjajo se le okoliščine. Človek vedno hrepeni po tem, da bi bil izpolnjen, ljubljen, da bi njegovo življenje imelo smisel. In tu smo na preizkušnji vsi.

Treba se je vprašati, koliko so naše skupnosti tiste, ki dajejo oporo in odgovarjajo na te potrebe človeka. Politika danes načrtno uničuje vse vezi, ki bi dale človeku neko trdnost, gotovost, zavest vrednosti, pripadnosti: družino, narod …. In to se na človeku pozna. Ko človeku vzameš identiteto, lahko z njim manipuliraš. Tak človek pa postane le še sredstvo nečesa, ne more biti ustvarjalen in živeti polno.«

Velik problem je danes gotovo osamljenost, pri starejših in mlajših. A ni čudno, da ob vseh tehnikah in družbenih omrežjih osamljenost samo še narašča?

»Pa se spet vrnimo k sporočilu božiča – Bog se je odločil, da bo s človekom. To je model za premagovanje osamljenosti – tudi jaz se moram odločiti, da hočem biti s teboj, ti biti blizu, te imeti rad. Imeti rad pa ni čustvo, ampak moja odločitev, moja volja, moje dejanje. Sprejemati odločitve – kakršne koli – pa so vse večji problem današnjega človeka, kajti z njimi pride odgovornost, ki se je vsi otepajo.«

Zdravilo za osamljenost je lahko glasba. Vam življenje lepša pesem, imate močan glas in radi pojete. Ste hvaležni za ta dar?

»Bogu sem kar premalo hvaležen za dar petja. Ne znam si predstavljati življenja brez glasbe in petja – pesem zajame celega človeka, vse njegove čute, telo in duha. Zato je petje tudi molitev. Tudi moja molitev brevirja je največkrat petje. Od vse glasbe mi je najljubša klasika, npr. Bach, pa seveda zborovsko in sploh večglasno petje.«

Že dolgo ste član duhovniškega okteta Oremus in pred kratkim ste se vrnili z dvotedenskega gostovanja v Argentini, kjer ste s slovensko pesmijo razveseljevali naše rojake na drugi strani Atlantika. Katere naše pesmi so pri njih zbudile največ čustev, veselja, zanosa?

»Naš zbor je bil res sprejet z navdušenjem, veliko nastopov smo imeli. Najbolj je bilo pretresljivo, ko smo zapeli Ipavčevo Slovenec sem – ko se je zborovodkinja obrnila k poslušalstvu, so peli čisto vsi. Kar mravljinci mi gredo po koži še zdaj, ko se spomnim teh občutij. Takega ponosa in zavednosti bi si želeli tudi v Sloveniji. Pevci smo prej rekli, da hočemo z obiskom argentinskim Slovencem utrditi slovenstvo, ampak je bilo obratno – dobili smo ga tam.«

Po čem še si boste najbolj zapomnili to dvotedensko gostovanje?

»Na kratko rečeno, je bilo res lepo, prisrčno, nepozabno, vsak dan je bil poln lepih srečanj. Samo občudovali smo lahko to življenjsko silo slovenstva, ki je pri nas manjka. Najbolj sem navdušen nad vzdušjem in toplino argentinskih Slovencev in domov sem prišel s kar nekaj spoznanji.

Že tam mi je prihajalo na misel, kako se ne zavedamo in nismo hvaležni, da živimo v tem delu sveta in da nam je toliko stvari podarjenih, mi jih pa jemljemo za samoumevne. Pa niso.

Navdušujoče mi je, da skupnost Slovencev, gre že za 4. in 5. generacijo naših izseljencev, še vedno govori slovensko. Zaveda se, da to ne bo šlo v nedogled, a kljub temu se ni predala črnogledosti, ampak je izbrala življenje. Slovenci v Argentini se niso usidrali v slovenstvo iz leta 1945, ampak zdajšnji argentinski trenutek živijo slovensko. V Argentini smo večkrat slišali, celo na slovenskem dnevu, da ne moreš biti dober Slovenec, če nisi dober Argentinec. In nasprotno. To pomeni, da so se Slovenci prilagodili deželi, ki jih je sprejela, ko so bili brez svoje domovine, in so ji zato hvaležni, a niso pozabili svojih korenin.

Zame je bilo zelo pretresljivo npr. slišati, da je nagrada za najboljšega učenca ta, da bo smel prihodnje šolsko leto na slovesnostih nositi slovensko zastavo. Komu pri nas to še kaj pomeni?«

Se vam zdi, da se moramo Slovenci v domovini učiti ponosa in zavednosti do svoje države od svojih rojakov v tujini? Pred nami je 26. december, dan samostojnosti in enotnosti … Redko kdo kaj ve o tem prazniku.

»Žal se pri nas sramujemo slovenstva, vse pa je stvar vzgoje, ki smo je bili deležni. Premalo poznamo svojo zgodovino, zlasti mladina, za kar nosi veliko odgovornost naše šolstvo. Danes se vse bolj zdi gorje, če rečeš, da si ponosen Slovenec – takoj te označijo za nacionalista, šovinista in še kaj.

Želim si, da bi se znali veseliti tega, kar je naše. A če ne veš, kdo si, se ne moreš tega veseliti, ne moreš iz tega živeti, nimaš kaj dati drugim. In potem v naših krajih povabijo na prireditev z naslovom Bo moj vnuk še pel slovenske pesmi, na njej pa prepevajo dalmatinske pesmi!

V Argentini smo res lahko samo občudovali življenjsko silo slovenstva, ki je pri nas manjka. A sami tamkajšnji Slovenci poudarjajo: obstali smo zaradi vere, ne le kulture. Kultura s krščanstvom jih je ohranila in to bo ohranilo tudi naš narod in Evropo.«

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista

‹ nazaj