dolenjska

Pionirke drugačnega življenja

24.12.2024 | 11:00 | M. Žnidaršič, M. Luzar

Življenje piše različne zgodbe. V družbi veljajo neki stereotipi o Romih. Ali smo jih pripravljeni preseči? K temu nas spodbujajo zgodbe naših sogovornic, ki počnejo različne stvari, vsem pa je skupno, da so s poklicno ali z ljubiteljsko dejavnostjo naredile korak naprej. Te predstavljamo v četrtem in zadnjem delu serije člankov o Romih v jugovzhodni Sloveniji.

Nataša Brajdič je policistka. (Foto: M. Ž.)

Nataša Brajdič in Bojana Rozman sta pokončni in odločni ženski. Obe sta ponosni Rominji in obe ljubeči materi trem otrokom. Prva je policistka, leta 2007, ko se je zaposlila na Policijski upravi Novo mesto, je bila prva romska policistka v Evropi, pa čeprav ni ravno najbolj navdušena, da se to izpostavlja, saj zase pravi, da je predvsem Slovenka. Druga je 13 let romska pomočnica na novomeški osnovni šoli Bršljin in sodna tolmačka, sicer pa tudi študentka primorske pedagoške fakultete. Sta borki za pravice Romov, še posebno otrok; obe v ospredje postavljata pomen izobraževanja in priložnost, da bi se Romi lahko zaposlili, kar bi pomenilo možnost za drugačno življenje. Obema je uspelo, kar večini romskih žensk redko.

»Bili so vzponi in padci; vsaka težka izkušnja v življenju me je spremenila, a na bolje,« poudari Nataša Brajdič, ki živi v Krškem. O tem ne želi govoriti, dodaja le, da se vsaka stvar zgodi z namenom ne glede na to, kako boleča je. »Žal je nestrpnost prisotna na obeh straneh – pri večinskem prebivalstvu in Romih.« Leta 2019 so jo celo fizično napadli v romskem naselju Kerinov Grm, kjer je delala s predšolskimi in šolskimi otroki ter z mladostniki, a pravi, da ne more zaradi njenih izkušenj obsojati vseh, ne more reči, da so vsi enaki, ker niso.

Nataša in otroci v večnamenskem centru v Dobruški vasi, v katerem redno izvaja delavnice za CŠOD. (Foto: osebni arhiv)

Odraščala je na Drnovem v krški občini. »To ni bilo tipično romsko naselje. Zemljišče je kupil moj dedek ter tam živel s tremi sinovi in hčerko. V moji družini so vsi delali, tako da je bila želja mojih staršev, očeta, da do službe pridemo tudi jaz, brat Fabricio in sestra Mihaela. Pomislila sem, da imata večje možnosti, da zadeneta na lotu, kot pa da mi trije končamo šolo. Takrat je bilo drugače, Romi nismo hodili v šolo z drugimi otroci kot zdaj. No, na lotu nista zadela, se pa jima je izpolnila želja; sestra je po izobrazbi vzgojiteljica in frizerka ter dela v osnovni šoli, brat pa se je zaposlil že pri petnajstih letih v Kostaku, kjer dela še danes,« pripoveduje Nataša, ki je sama vzgojiteljica in trgovska tehnica, dokončala je tudi študij za organizatorja socialne mreže, do konca študija psihoterapije pa ji manjka še eno leto. Sicer pravi, da se pri svojem delu na policiji počuti kot vzgojiteljica, saj vsak dan dela z romskimi otroki po šolah in skupnostnih oziroma večnamenskih centrih po naseljih na območju PU Novo mesto, predavanja in predstavitve ima tudi prek Urada za narodnosti, sodeluje s centrom za socialno delo, z občinami in s svetom romske skupnosti. »To zame ni služba, je moje poslanstvo,« poudari simpatična 45-letnica.

Otroke je na zadnji letošnji delavnici obiskal Božiček. (Foto: Natalija Grm)

KANDIDATKA ZA SLOVENKO LETA

Pred zaposlitvijo na policiji je Nataša Brajdič, ki je bila leta 2007 tudi kandidatka za Slovenko leta, veliko delala za nevladne organizacije, predavala doma in v tujini, že od 16. leta je dejavna v Zvezi Romov Slovenije, sodelovala je tudi pri pripravi dveh priročnikov, Romski jezik 1 in Romski jezik 2. »Razumevanje jezika je poleg podpore staršev, ki so prvi in edini odgovorni za otroka, ena izmed ključnih stvari za izobraževanje in razvoj otroka. To govorim iz lastnih izkušenj. Moji straši so nas že podpirali, za kar jim bom večno hvaležna, slovenski jezik pa je bil velika ovira, saj ga ob vstopu v šolo dejansko nisem razumela. Imeli pa smo srečo, da smo naleteli na učiteljice, ki so prepoznale naše potenciale in nas usmerjale, nas spodbujale k branju in učenju slovenščine. Tako tudi sama danes romske otroke spodbujam na podoben način. Doma, kjer govorijo romščino, mu ne morejo pomagati, otroka pa je sram priznati, da ne razume. Ena izmed rešitev je vključitev otrok v vrtec,« meni.

Pravi, da sta tam, kjer sta želja in volja, tudi pot in na koncu cilj. »Je pa v romskem svetu ta pot zaradi načina življenja težja. Od romske ženske se pričakuje, da se bo čim prej poročila in imela otroke. Biti samostojna ženska v nekem getu, kar romsko naselje, če hočemo ali ne, je, je zelo težko. To pomeni, da moraš pustiti neki svet, ki ti je domač, pa čeprav tudi žalosten, kar pa večina ne zmore. Lažje je, če se za to odloči vsa družina, ki si želi drugačnega življenja. Ali imajo za to možnost ali dobijo priložnost, pa je drugo vprašanje. To pa je spet odvisno od občine do občine,« oriše in ob tem še enkrat poudari izobraževanje kot temelj sprememb. »A žal veliko mladih Romov nima prave motivacije, da bi na primer nadaljevali šolanje po osnovni šoli, saj v prihodnosti ne vidijo, da bi lahko dobili službo. Določene ustanove bi morale poskrbeti, da bi mladi po koncu izobraževanja dobili tudi neko zaposlitev.«

RADA DELA Z OTROKI

Tako meni tudi romska pomočnica na novomeški OŠ Bršljin Bojana Rozman. »Treba je imeti izobrazbo in delati, le tako boš uspel. Zato bi morala država na neki način pomagati tistim Romom, ki bi si želeli, da bi lahko delali. In veliko si jih to želi, kljub prepričanju večine ljudi, da se jim ne da in da so leni, samo možnosti nimajo. Tudi za krajši delovni čas ne. Tu imam v mislih predvsem populacijo v starosti od 15 do 45 let,« poudari in doda, da v primeru, če se Rom zaposli, res ni potrebno, da bi bila njegova partnerka prikrajšanja za socialno podporo. Ob tem omeni še primer 20-letnega urejenega romskega dekleta in 46-letne ženske, ki sta prišli k njej po pomoč, da bi jima pomagali pri iskanju službe oz. pisanju prošenj. A za zdaj še ni uspeha.

Bojana Rozman je predana romska pomočnica. (Foto: M. Ž.)

Sama k sreči glede tega nima negativnih izkušenj. Delo romske pomočnice je njena prva redna služba, pred tem je delala po štiri ure v pisarni Zveze Romov Slovenije v Novem mestu. »Rada delam z otroki, predvsem romskimi, pa čeprav zna biti včasih naporno, ker si želim iz njih potegniti tisto, za kar vem, da so sposobni. Žal imajo pri določenih zadevah, tudi pri izobraževanju, premalo spodbude svojih domačih, ki bi jo najbolj potrebovali. Moj cilj, poslanstvo je, da bi čim več romskih otrok iz romskega naselja Žabjak - Brezje, ki hodijo na našo šolo, po osnovni šoli nadaljevalo šolanje. Na nas, starših, je, da otroka pripeljemo do srednje šole, ko je enkrat tam, pa lahko sam spozna, da mu lahko poklic veliko prinese,« meni Bojana in doda, da na šoli vsi zaposleni vložijo veliko časa in truda, da otroci obiskujejo šolo.

Pri tem poudari, da bi bilo dobro, da bi vsi romski otroci zaradi jezika, socializacije in integracije obiskovali vrtec s preostalimi. Tako kot prejšnja sogovornica tudi ta izpostavi težavo z razumevanjem slovenščine in posledično tudi učne snovi. Tu pomembno vlogo odigrajo ravno romski pomočniki; na bršljinski šoli so trenutno tri pomočnice, le Bojana pa je Rominja. »Otroci in straši mi zato hitreje zaupajo in se počutijo bolj varno. Ampak to ni delo le dopoldne, tudi popoldne me pokličejo in pomagam, kolikor lahko,« pravi in doda, na so na njihovi šoli zaposlene še tri Rominje, ena je spremljevalka gibalno ovirane romske učenke, druga prek javnih del, tretja pa je gospodinja. »Lepo bi bilo, da bi tudi kake druge organizacije sledile zgledu naše šole in zaposlile Rome,« meni.

Bojana pomaga romskim učencem pri razumevanje snovi. (Foto: osebni arhiv)

PRED USTANOVITVIJO DRUŠTVA

Bojana, ki s partnerjem in z otroki živi v Kanižarici pri Črnomlju, je osnovno in srednjo ekonomsko šolo obiskovala v Črnomlju, nato pa ob delu na bršljinski šoli dokončala še štiriletno vzgojiteljsko šolo, opravila nacionalno poklicno kvalifikacijo za romsko pomočnico, izobraževanje za sodno tolmačko, zdaj pa študira na primorski pedagoški fakulteti, smer predšolska vzgoja. »Imam še okoli osem izpitov. Mogoče gre nekoliko počasneje, kot bi si želela, zaradi materinstva in dela, kar precej časa mi vzame tudi vožnja. Cilj je seveda, da dokončam,« prida. Je tudi tik pred ustanovitvijo svojega društva, ki se bo ukvarjalo z izobraževanjem in s spodbujanjem mladih Romov ter pomočjo šibkejšim družinam.

IZ NARAVE SE UČIJO

Romsko zeliščarsko društvo Romanco - Rman, ki ima sedež v Šentjerneju, so ustanovili pred tremi leti. Društvo, ki združuje dvanajst članov, od katerih so večina ženske, z zeliščarskimi izdelki uspešno nastopa na različnih sejmih in drugih prireditvah. Delovanje društva so nam predstavile predsednica Ksenija Jurkovič, njena hčerka Barbara Jurkovič in snaha Natalija Grm.

Predsednica društva Ksenija Jurkovič, njena hčerka Barbara Jurkovič in snaha Natalija Grm (Foto: M. L.)

Društvo se je konec novembra udeležilo Festivala čajev v Ljubljani. Predsednica društva Ksenija Jurkovič je tam prejela bronasto priznanje za zeliščarski izdelek Čaj za dobro počutje. »Čaj skriva sestavine za čajno mešanico, ki so res za dobro počutje. Vsak zeliščar ima svoje skrivnosti, ki jih ne sme izdati. Tudi teta Pehta jih je imela za tiste kapljice,« se nasmehne Natalija.

PROJEKT

Romsko zeliščarsko društvo Romanco - Rman je julija letos začelo izvajati projekt Aromatične in zdravilne rastline v dialektu dolenjskih Romov in v slovenskem jeziku – Aromatično i zdravilno rože du romano jeziko dolensko Roma du slovensko jeziko. S strokovno pomočjo dr. Katje Rebolj so pripravili knjižico z opisi petnajstih najpogostejših zdravilnih rastlin na območju, na katerem živijo Romi iz Šentjerneja in okolice.

Zelišča tudi pridelujejo v visokih gredicah, v katerih jih poučno označujejo. (Foto: Natalija Grm)

Besedilo je iz slovenščine v romščino prevedla Barbara Jurkovič, so povedale sogovornice, ki se zahvaljuje za strokovno pomoč pri spoznavanju zelišč in pripravi izdelkov tudi dr. Samu Kreftu in zeliščarki iz Strunjana, ki jih je že v samem začetku spodbujala k ustanovitvi zeliščarskega društva.

OD KOD ZNANJE?

Kot so povedale Ksenija, Barbara in Natalija, so se o zeliščih veliko naučile od svojih prednikov. »Prej pač ni bilo zdravil, naši predniki so si sami naredili čaje in zdravila. Preostalo smo izvedeli o zeliščih od gospe Katje Rebolj in Sama Krefta ter se jima za to zahvaljujemo. Predvsem pa se zahvaljujemo zeliščarki iz Strunjana, ki nas je podučila in spodbudila, da smo sploh ustvarili naše društvo. Ves čas se še izpopolnjujemo. Hodimo na predavanja. Nas delo z zdravilnimi zelišči veseli,« je povedala Ksenija. »Veliko smo že sami vedeli. Če imaš ljubezen do narave, se vse lahko naučiš,« pa je dodala Natalija.

Pripravljajo veliko vrst izdelkov. Med njimi so: zeliščni čaji, tinkture, domača mila. »Za darilo smo dobili destilator, da lahko tudi sami naredimo hidrolat,« je vesela Ksenija.

Delček bogate palete različnih izdelkov Romskega zeliščarskega društva Romanco - Rman (Foto: M. L.)

DELAVNICE

Med uspehi društva, ki je neprofitno in svojih izdelkov ne prodaja, velja omeniti tudi redne tedenske delavnice za otroke, kjer učenju o zeliščih dodajajo še druge vsebine. Delavnice izvajajo vse leto. »Nabiramo zelišča in jih sušimo, potem otroke podučimo, kako jih shranjevati. Delavnice organiziramo tudi po šolah. Letos smo imeli celo na osnovni šoli sedemdeset udeležencev na delavnici. Izvajali smo spoznavanje bezga. Skuhali smo čaj. Ugotavljali smo vonj in okus, tako da imajo otroci neko sliko, kaj je kaj,« je povedala Barbara.

Delavnice imajo vsak četrtek popoldne. Tam tudi pomagajo otrokom pri domačih nalogah. Največ pa se pogovarjajo o zeliščih, čajčkih in o rožicah ter iz njih ustvarjajo. Včasih dajo otrokom tudi možnost, da se malo poigrajo, so povedale Ksenija, Barbara in Natalija. V delavnice se lahko vključi vsak, Romi in Neromi. Za otroke je delavnica brezplačna, za odrasle pa je pet evrov članarine letno.

»Na letošnji zaključni delavnici smo imeli predstavitev zeliščarskega koledarja, ki nam ga je pomagal s sofinanciranjem izdati Svet romske skupnosti. Predstavili smo tudi publikacijo o aromatičnih in zdravilnih rastlinah v jeziku dolenjskih Romov in slovenščini. To pa je financiralo ministrstvo za kulturo. V romščino je to prevedla Barbara,« je povedala Natalija.

Na zaključni delavnici je otroke obiskal tudi Božiček. »Otroci, ki so pridno obiskovali skozi vse leto naše delavnice, so dobili darila. Potem smo imeli čajanko,« je povedala predsednica društva Ksenija.

Na Festivalu čaja v Ljubljani je društvo doseglo lep uspeh. (Foto: M. L.)

VARČNO

Svoje vrste čaje in druge izdelke v društvu pripravijo v lepih zavojčkih. »Za podlago uporabimo kartončke, ki jih nekateri vržejo stran, pa ostanke barvnega papirja, in tako nam ta 'odpadni material' pride prav. Smo hvaležni za vse, kar tako dobimo,« je povedala Ksenija. S takim načinom dela počnejo v društvu natančno tisto, kar pomeni »krožno gospodarstvo«, ki ga danes nekateri omenjajo tako radi. Članice društva delajo, npr., tudi mošnjičke za zelišča. Tako nadaljujejo še eno izročilo svojih prednikov: šivanje.

‹ nazaj