dolenjska

Magija arktičnega kroga

23.12.2024 | 14:00 | M. Luzar

Božiček obstaja, prav zares obstaja. Žiga Papež z Rateža ga je videl, celo več, srečal se je z njim in se z njim pogovarjal. Mi smo se pogovarjali z Žigo, ko je prišel nazaj v naše južne kraje, v katerih sicer zdaj spet vlada zima, v katerih nas kar malce ogreje pripoved iz ne tako oddaljenega vročega poletja.

Rovaniemi – Božičkova pisarna (Foto: osebni arhiv Ž. P.)

»Božičkova dežela, mesto Rovaniemi na Finskem, je prav posebna izkušnja – predvsem zaradi svoje edinstvene umestitve ob arktičnem krogu. Poleti pa ima vse skupaj nekoliko ironičen pridih. Ko stopiš tja, pričakuješ sneg, jelenčke in mrzlo sapo zimskega vetra, a namesto tega te pozdravi skoraj turistično vzdušje s toplim soncem in – ja, čisto nič snega. Božična glasba vseeno veselo igra iz zvočnikov, trgovinice so polne okraskov, daril in božičnih kapic, a manjka tisti čar prave zimske idile. Kot bi rekel: 'Božič brez snega je kot kolesar brez kolesa – sicer greš naprej, a ni to to',« pravi Žiga.

Božička je srečal in se z njim celo slikal! »Moram priznati, da je bila to ena najbolj nepozabnih fotografij v mojem življenju – pa ne samo zaradi trenutka, ampak tudi zaradi cene. Še zdaj se smejim, ker je bila najdražja fotografija, kar sem jih kdaj posnel: 45 evrov! Ampak kdo bi se pritoževal – spomini na srečanje z Božičkom so neprecenljivi, kajne? Pozabil pa sem ga vprašati tisto najpomembnejše kolesarsko vprašanje: 'Ali severni jeleni kdaj potrebujejo servis, kot ga moje kolo?' Če bi imel priložnost, bi ga gotovo povprašal tudi, kako je z njihovimi 'pnevmatikami' in ali kdaj potrebujejo menjavo jelenjih podkvic. Ampak verjamem, da ima Božiček dober sistem – če v eni noči lahko obdari milijone otrok, se verjetno tudi s servisom odlično znajde. Biti v Božičkovi deželi, in to en dan po mojem rojstnem dnevu, 6. avgusta 2024, je bilo čisto posebno doživetje. Arktični krog ima svojo magijo – kljub pomanjkanju snega je v zraku čutiti poseben mir in spokojnost. Čeprav je vzdušje poleti malce zaspano (konec koncev, kdo pa razmišlja o božiču sredi avgusta?), je občutek, da si tam, kjer domuje Božiček, res nekaj edinstvenega. Da sem moral prav tam dobiti žig na kontrolni točki kolesarske dirke North Cape 4000, je bilo resnično simbolično. Kolesarjenje do tam je bilo kot nekakšno potovanje skozi kontraste: od naporne vožnje po skandinavskih cestah do trenutka, ko sem se znašel v 'deželi čarovnije'. Ironično pa je, da so mi tople temperature in božične pesmi v ozadju dale misliti, da bi bil tudi Božiček navdušen nad kakšno poletno avanturo – mogoče z električnim kolesom, da prihrani na severnih jelenih,« se je Žiga pošalil pred dnevi, zdaj, ko čez ravnico pod Gorjanci že piha hladen veter, ki je bil malo pred tem nemara celo tam gori v Božičkovi deželi.

V Božičkovi deželi – polarni krog (Foto: osebni arhiv Ž. P.)

Diabetik

Božiček prebiva v pravljični deželi, ki je, gledano od nas, za sedmimi gorami in sedmimi vodami in še dlje. In prav tja se je torej Žiga peljal s kolesom. Prekolesariti tako razdaljo je pustolovščina sama po sebi. Če jo prevozi diabetik, je pustolovščina toliko večja. In Žiga je diabetik. Je prvi diabetik, ki je v časovnem limitu prevozil kolesarsko dirko North Cape 4000. »Če danes gledaš na to preizkušnjo, si se dobro pripravil, te je kaj presenetilo? Ali verjameš, da si dosegel svoj namen, da zdaj več ljudi ve, s čim vse se ukvarjajo diabetiki in česa vsega so sposobni?« ga je vprašal Matej Luzar, ko sta pred zbrano množico poslušalcev pri gasilskem domu na Ratežu 4. septembra letos delala obračun velike dirke.

»Dal sem vse od sebe, da sem ozaveščal skozi ta projekt, in mislim, da mi je uspelo. Seveda imaš vedno višje cilje in bi rad, da taka stvar doseže še več ljudi. Ampak sem zadovoljen s tem, kar mi je uspelo, in upam, da so tudi ljudje, ki so me spremljali, zadovoljni. Mislim, da so mnogi tako izvedeli veliko koristnega zase. Žal sta trend in naš življenjski slog taka, da je sladkorne bolezni vsako leto več. Zato je prav, da vemo: če kdo opazi simptome, naj se čim prej prepriča o dejanskem stanju, da potem lahko vodi to bolezen brez hujših zapletov. To je bil tudi moj namen v tem projektu: ne sama dirka, da preizkušam svoje zmožnosti, ampak da ozaveščam o tej bolezni, da se pogovarjamo, se tudi nasmejimo, vendar na koncu tudi nekaj več vemo. Upam, da mi je uspelo, veliko o tem pove že dejstvo, da je bilo na vseh družbenih omrežjih, mislim da prek 300.000 ogledov videoposnetkov, ki smo jih delali med dirko. Nisem pričakoval takega odziva in podpore. Res vsem iz srca hvala. Tudi vaše besede, ki ste mi jih pošiljali, nekateri celo videoposnetke, lepe spodbudne besede, so mi pomagale, da sem to dokončal. Brez vas, bi si upal reči, mogoče tudi ne bi šlo do konca in bi kolo vrgel v jarek, poiskal prvi avtobus, najbrž letališče, in šel domov. Tako da res hvala, lahko si zaploskate,« je rekel takrat v množico oboževalcev na Ratežu, ki je potem zaploskala – bolj njemu kot sebi, nedvomno.

Ravne, neskončne švedske ceste (Foto: osebni arhiv Ž. P.)

Sam

Pod večetapno kolesarsko dirko si najprej predstavljamo oskrbovan dogodek s podporo. A North Cape 4000 je drugačna zver. »Ta dirka je ultra vzdržljivostna kolesarska dirka, na kateri ne smeš imeti nikakršne podpore. Torej ni primerljive dirke, na kateri imaš lahko ob sebi celo spremljevalno ekipo: kombi, mehanika, nutricionista ali kuharja, ki ti pripravlja hrano, tukaj moraš za vse poskrbeti sam. In to je že za 'navadnega', mislim zdravega človeka hud izziv, za diabetika pa še toliko bolj, ker vemo, da je pri sladkorni bolezni prehrana res ključna. Če nimaš urejene prehrane, nimaš urejenega sladkorja, in če sladkor ni urejen, ni prave regeneracije, nimaš prave moči za tak ekstremen dogodek. Ja, ampak točno to sem iskal. Želel sem zbrati tak dogodek, ki bo dokazal, da tudi s sladkorno boleznijo lahko dokončaš tudi tak skrajni športni dogodek,« pravi Žiga. Med potjo je natančno spremljal, s kakšno močjo poganja kolo in kak ima srčni utrip. Tako je vsaj približno vedel, koliko kalorij porablja. »To je ključnega pomena pri diabetiku, da zna potem pravilno vnašati tudi ogljikove hidrate, da ima sladkor v meji normale. Če bi preveč hitro poganjal, kar se mi je tudi dogajalo v prvih dnevih, bi mi sladkor zelo hitro padal in potem bi to moral 'loviti' s hrano, ampak s hrano bi bilo to izjemno nehvaležno, še posebej v državah, v katerih ne poznam izdelkov in jih nisem preizkusil doma,« pravi.

Dirka

Iz Rovereta v Italiji so se 20. julija ob 8. uri podali na pot skozi osem držav: Italijo, Avstrijo, Nemčijo, Češko, Dansko, Švedsko in Finsko vse do legendarnega cilja na Severnem rtu (Nordkappu) na Norveškem, pri čemer so imeli obvezne kontrolne točke v Münchnu, Berlinu, Köbenhavnu, Rovaniemiju in na Nordkappu. Uradna dolžina dirke je bila 4.160 kilometrov, na koncu pa se jih je njemu nabralo 4.400. Rekli so jim, da bo 25.000 višinskih metrov, na koncu jih je bilo 31.000. »Časovni limit dirke je bil 22 dni. Meni je na koncu uspelo v 20 dnevih in 17 urah,« pravi Žiga, ki je hvaležen tudi novomeški kolesarski trgovini Smole za dobro svetovanje glede kolesa. »Izbrali smo kolo Scott z nekoliko robustnejšo opremo, brez elektronike. Izbira je bila res prava. Vzdržalo je,« pravi Žiga, ki še ni pozabil samega začetka dirke. Po startu so bile prve tri ure zanj zelo stresne. Skupina 354 kolesarjev je vozila po kolesarski stezi s povprečno hitrostjo čez 30 kilometrov na uro. Tisti spredaj so se prerivali s komolci, skoraj tepli, bilo je kot na profesionalni dirki. Potem se je v klancu skupina začela redčiti in Žiga se je iz ozadja kmalu prebil med prvih trideset.

Na meji Finske in Norveške. Tam se jeleni prosto sprehajajo po ulicah. (Foto: osebni arhiv Ž. P.)

Nepozabno!

Po čem si bo Žiga Papež, ki se je uvrstil na 149. mesto, posebej zapomnil to nevsakdanjo pot? Tudi po brezupu, v katerega je zapadel kmalu po omenjenem divjem začetku poti, v Innsbrucku. Bil je zelo utrujen. »Prehitro sem se vozil, preveč smo se tam gnetli, nisem imel tistega pravega občutka in nisem vedel, kaj pričakovati; ne maram občutkov, da ne veš točno, kaj se bo dogajalo. Nisem imel pod kontrolo stvari in rekel sem, prav spomnim se, ko sem poklical domov: 'Erika, jaz tega dvajset dni ne bom zdržal, ne bo šlo, pač ni šans.' Ampak njene spodbudne besede so mi dale novo moč,« se spominja Žiga. Na dirki je imel sicer še nekaj kriz, v katerih pa se je zagrizel v pot in razmislil sam pri sebi ter se pogovarjal z domačimi in nekaterimi od sotrpinov na poti in vrnila sta se mu vsakič energija in trden občutek, da ima vse to njegovo potovanje nekam daleč na sever neki globlji življenjski smisel.

Famozni globus na cilju – Nordkapp (Foto: osebni arhiv Ž. P.)

Potrtost in težke misli z dolge severne poti se umikajo v ozadje njegovega spomina. »Najbolj si bom zapomnil vsa vzhičenja na poti. Vse res ekstremno lepe trenutke, sončne zahode pa tudi tiste malo manj lepe trenutke, ko sem bil res v nekih izjemno težkih trenutkih, ki jih nisem pričakoval in jih kljub temu premagal. Zadnji trije dnevi so bili res čudoviti. Takrat sem se zavedal, da mi je oziroma da mi bo uspelo ne glede na to, kaj se bo na poti še zgodilo. Res, res čudoviti trenutki, sploh ko pokličeš družino v zadnjih ciljnih metrih. Nepozabno! Na koncu mi je ostal lep spomin: božično vzdušje na čisto drugačen način. Predvsem te nenavadne destinacije so na moji poti pustile največji pečat. Arktični krog sredi poletja? Čisto 'kul' izkušnja – brez snega, a z veliko topline,« pravi Žiga, ki že razmišlja o novi pustolovščini, podobno tokratni, in vendar zelo zelo drugačni. Če je tokrat obiskal Božička na hladnem severu, jo bo prihodnjič mahnil mogoče proti razbeljeni puščavi.

V domačem kraju, na Ratežu, 4. septembra letos (Foto: M. L.)

Iz aktualne priloge Dolenjskega lista ŽIVA

‹ nazaj