novice

Komentar: Volivci nismo take ovce

4.11.2024 | 14:40 | Boris Blaić

Ko je POP TV letos spomladi v javnomnenjski anketi volivce spraševal, ali bi podprli izvedbo projekta Jek 2, jih je pritrdilno odgovorilo skoraj 64 odst., proti pa je bilo 18 odst. vprašanih. Ko so anketo ponovili prejšnji teden, jih je bilo za le še 45 odst., proti pa bi glasovalo že skoraj 37 odst. anketirancev.

Ankete niso poceni in na POP TV je najbrž sploh ne bi naročili, če bi vedeli, da bo prav na dan, ko so Medianini anketarji začeli svojo raziskavo, SDS kot prva od »jedrske koalicije« predlagala preklic izvedbe referenduma, čemur so se še isti večer pridružili tudi v Gibanju Svoboda, SD in NSi.

Simbolna slika (Foto: arhiv DL)

»Zavozili smo,« je dan pred dokončno odpovedjo referenduma resignirano ugotavljal poslanec NSi Jožef Horvat, ki je še nekaj dni prej na očitke, da za odločanje o tem vprašanju volivci v resnici nimamo dovolj informacij, gradnjo nuklearke v parlamentu primerjal z nakupom rabljenega avtomobila – češ, tudi pri tem nikoli natančno ne vemo, kaj kupujemo, pa vendar prej ali slej nekaj kupimo, saj avtomobil potrebujemo. Tako kot elektriko. Tomaž Lisec (SDS) je na istem odru takrat strašil, da moramo ta »rabljeni avtomobil« kupiti čim prej, ker če bomo cincali, je modroval, se bo vse podražilo in potem bomo stali v vrsti, kot smo menda nekoč stali v vrsti za kruh.

Ob vrsti za kruh, v kateri je stal Lisec, je bila takrat, v gnili Jugoslavij, najbrž še vrsta za sadni jogurt, ne prva ne druga pa nista bili tako dolgi, kot je bila pred mesecem dni dolga vrsta v Slovenski Bistrici, v kateri so ljudje čakali na opredelitev pri osebnem zdravniku. In naslednji dan za opredelitev pri ginekologu. Toliko o stari državi, ki je eno nuklearko vendarle zgradila.

Kakor koli, referendum o Jek 2 je neslavno propadel, še preden se je referendumska kampanja sploh začela, kar pa seveda ne pomeni, da je ideja o gradnji nove jedrske elektrarne pokopana. Daleč od tega. Okrog tega se bodo mnenja še kresala, le referendumski »blitzkrieg« so zavozili, k čemur je v veliki meri prispevala objava posnetka v oddaji Tarča o tem, kako sta se Gibanje Svoboda in SDS (v njunem imenu posavska poslanca Nataša Avšič Bogovič, ki ima zadnje čase hude težave s spominom, in Tomaž Lisec) dogovarjala o tem, kako kljub opozorilom o nezakonitosti »naknadnega« posvetovalnega referenduma tega vendarle izpeljati.

A namesto da bi se politični razred iz celotne zgodbe kaj naučil, na primer to, da volivci vendarle nismo take ovce, kot si radi predstavljajo, se je v dneh po propadu referenduma začelo iskanje krivca, tistega, ki je zadevo zavozil. Seveda ni nihče pogledal v zrcalo, ampak so začele nastajati precej divje teorije zarote, v zgodbo pa so se vključili tudi organi pregona. Tako je že dan po Tarči javno radiotelevizijo obiskala delegacija Nacionalnega preiskovalnega urad, ki je prišla po posnetke spornega dogovarjanja – toliko o lani sprejetem zakonu o zaščiti žvižgačev (ali pa se mogoče motimo in bo policija v resnici preiskovala sumljive rabote v parlamentu) – Janez Janša pa je razvil teorijo, da je neslavni propad referenduma samo uvod v dobro organizirano zaroto, katere cilj je razgraditi stranki Gibanje Svoboda in SDS ter njune glasove pretočiti v stranko Vesna Vladimirja Prebiliča in nastajajoče Demokrate Anžeta Logarja. Da bomo vedeli, kdo je v ozadju, je Janša zapis na svojem najljubšem omrežju opremil s fotografijami Milana Kučana, Gregorja Golobiča in Gregorja Viranta.

Skratka, okrog drugega bloka krške nuklearke se je začela nabirati gosta politična megla, zaradi katere marsikdo ne vidi več tistih silnih milijard, ki naj bi se stekle v ta projekt. Pa vendar se je na njih treba spomniti, saj si deset- ali celo dvajsetkratnika vrednosti nasedlega projekta TEŠ 6, ki se mu po vsega devetih letih obratovanja zdaj obeta usoda najdražje kurilnice na svetu, preprosto ne moremo privoščiti.

O znatni količini evrov in megavatnih urah električne energije ter o načinih njihovega pridobivanja, hranjena in distribucije je v analizi, ki jo je izdelal po naročilu Ministrstva za okolje, podnebje in energijo (malo pa tudi na svojo roko), poleti razmišljal dolgoletni direktor Elesa Aleksander Mervar. Z dokumentom, s katerega so oznako zaupano odstranili hkrati z odpovedjo referenduma, smo tako dobili stroškovnik za več različnih energetskih prihodnosti Slovenije. Mervarjevi izračuni so odprti za različne interpretacije in seveda tudi kritično recenzijo, so pa brez dvoma pokazali, da bomo v Sloveniji, če bomo želeli zagotoviti potrebno stopnjo energetske neodvisnosti, v nove proizvodne obrate v naslednjih desetletjih morali vlagati ogromna sredstva. Ali je bolje vse staviti na enega konja, Jek 2, ali pa proizvodnjo električne energije razpršiti na več manjših virov, je vprašanje, na katero ni hitrega in preprostega odgovora. Bomo pa do njega vsekakor prej prišli v široki in na strokovnih argumentih temelječi javni razpravi kot pa v spolitiziranem ozračju referendumske kampanje, do katere k sreči zdaj vendarle ni prišlo.

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista

‹ nazaj