kultura

Portret tedna: Denis Škofič

22.10.2024 | 18:00 | Igor Vidmar

Novo mesto - Denis Škofič je prekmurski ribič. In poet. Pred tremi leti je Murine mrtvice zamenjal s Krkinimi tolmuni in z njenim okljukom. Zanjo je neki drugi pesnik, ki je v Novo mesto prav tako prišel iz drugih krajev, v svoji pesmi zapisal, da se vije krog mesta in ga objema kot ljubica zvesta. In prav Krka s svojimi okljuki in z brežinami je odločila, da se je Denis Škofič, po izobrazbi in poklicu profesor slovenščine, pred tremi leti priselil v Novo mesto ter se zaposlil kot učitelj na zdravstveni in kemijski šoli.

Denis Škofič je letos najbolj nagrajeni slovenski literarni lavreat. Za svojo tretjo pesniško zbirko Tuskulum je že prejel Cankarjevo in Veronikino nagrado, prvo za najboljšo pesniško zbirko leta, drugo za najboljše izvirno literarno delo prejšnjega leta, zdaj pa je še med nominiranci za Jenkovo nagrado, s čimer je počaščen že tretjič. Čestitk vnaprej ne sprejema, saj je malo v dvomih, ali se bo udejanjil rek V tretje gre rado.

Denis Škofič je Prekmurec in Novomeščan. Andrej Rozman - Roza v svoji pesniški zbirki Dvomovinska lirika dopušča možnost, da ima človek več domovin, in Denis je vse bolj primer človeka dveh identitet. Njegova prekmurščina ne pušča dvoma o tem, od kod prihaja, Novomeščani pa smo ga ne glede na njegove narečne značilnosti že vzeli za svojega.

Za Denisa Škofiča velja, da prihaja iz delavske družine. Mama je bila delavka v Muri, oče v lendavski Nafti. Teh podjetij ni več, odnesli sta ju tranzicija in globalizacija. Živeli so v Dolnji Bistrici, v hiši, ki je bila v vasi najbližje Muri in je pred sto leti stala na otoku, nanjo pa so bili privezani znameniti mlini. Potem so se Mure lotili inženirji in gradbinci, zasipali Murine mrtvice in preusmerili tok reke; od takrat Škofičeva hiša ni več na otoku, jo pa zdaj poplave ogrožajo bistveno bolj kot prej, saj ima Mura precej manj prostora.

Mura, njene mrtvice, po katerih se je vozil s splavom, ki ga je iz starih vrat in plastičnih kant, ki jih je prinesla reka, naredil sam, so bile v njegovem otroštvu središče njegovega zanimanja, bolj kot knjige, ki jih je bilo pri njih bolj malo. Le nekaj leksikonov, knjig o živalih in dve pesniški zbirki, ki sta v hišo prišli naključno. Je pa prebral Pustolovščine Huckleberryja Finna in tudi film je videl, kar je močno spodbudilo njegovo domišljijo in še povečalo njegovo zanimanje za reko, ob kateri so živeli. Nekoč pozneje, ko je bil že odrasel, a še ni živel v Novem mestu, in so hoteli iz še zadnjih površin ob reki, kamor se je ta lahko razlila, ko je bilo vode preveč, narediti polja, se je uprl in občinski svet prepričal, da so zemljo odkupili in pustili naravi, da tam dela, kar hoče.

Literatura ga je začela zanimati v srednji šoli, ko je spoznal, da mora, če želi postati raper, prebrati tudi kakšno knjigo in veliko poezije. A so ga knjige povsem zasvojile, tako da se je odločil tudi za študij slovenskega jezika s književnostjo. V Mariboru, saj bi bil v Ljubljani preveč oddaljen od svoje Mure. Prve pesmi je napisal šele v zadnjem letniku študija na mariborski filozofski fakulteti. Bolj kot v literaturi se je takrat videl v vlogi univerzitetnega profesorja, a prostih mest za asistente takrat ni bilo in življenje ga je odpeljalo drugam.

Ko je pred poldrugim desetletjem diplomiral, je bilo učiteljev preveč. Na Centru za socialno delo se je prek javnih del zaposlil za učno pomoč Romom, potem je bil nekaj časa zaposlen na ljutomerski gimnaziji, dokler se ga niso razveselili na novomeškem Šolskem centru.

V svojih pesmih se Denis Škofič spretno sprehaja med knjižno slovenščino in prekmurščino, ki je bila nekoč tudi knjižni jezik in je imela svoje slovarje. Poskuša zajeti univerzalne teme, klasične, kot so: življenje in smrt, ljubezen in ribolov pa ljudski običaji, mitologija, književnost in zgodovina. Piše tudi prozo, kratke zgodbe, ki jih najdemo objavljene v kakšni antologiji. Bil je tudi finalist AirBeletrininega natečaja za najboljšo kratko zgodbo. Na spletu si lahko preberete njegovo kratko zgodbo Štorklja.

Slovenski jezik in književnost poučuje na šoli, na kateri dijaki načelno niso ravno znani po navdušenju nad literaturo, a jim to skuša približati sproščeno prek pogovora in humorja ter s povezavami med literarnimi temami in njihovim življenjem. Med dijaki spodbuja kritično mišljenje in argumentirano razmišljanje. Na šoli vodi literarni krožek, te dni pa je zaposlen s pisanjem berila za slovenščino za 3. letnik srednjih strokovnih šol in gimnazij, ki ga ustvarja skupaj s še tremi sodelavkami z novomeškega Šolskega centra.

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista

‹ nazaj