dolenjska

Uroš Murn - s slovenskimi kolesarji izpolnil sanje

14.10.2024 | 18:30 | Igor Vidmar

Kolesarstvo je šport, ki ga moraš imeti rad in v njem uživati, sicer ne bo nič, nikamor ne boš prišel, pravi Uroš Murn, kolesar, selektor slovenske članske kolesarske reprezentance, ki je pred dnevi v Švici z odliko opravila svojo nalogo na svetovnem prvenstvu, preprosto pometla s konkurenco. Če kdo misli, da je za tako predstavo dovolj, da imaš v svojem dresu najboljšega kolesarja na svetu, najbrž slabo pozna kolesarski šport. Tudi Tadej Pogačar sam ne more narediti tega, kar je naredil v Zürichu. Vsi okrog tebe morajo svoje delo narediti popolno in potem se izide. Tega se je dobro zavedal tudi Uroš Murn, ko je lani v gostilni Vovko na Ratežu zbral fante, s katerimi je kanil nastopiti na olimpijskih igrah in svetovnem prvenstvu, tudi fizioterapevte in mehanike, s katerimi je želel sodelovati. Najprej so malo kolesarili, potem pa so sedli za mizo. Jasno je bilo, da je Tadej Pogačar glede na traso svetovnega prvenstva prvi favorit in da lahko zmaga. A le, če se bodo vsi podredili temu cilju. In tako je tudi bilo.

Uroša Murna so na čelo slovenske kolesarske reprezentance postavili, potem ko je po olimpijskih igrah v Tokiu, po zlatu Primoža Rogliča v kronometru in bronu Tadeja Pogačarja na cestni dirki, selektorsko mesto zapustil Andrej Hauptman. Jasno je bilo, kakšna leta čakajo slovensko kolesarstvo. Slovenski kolesarji so že obvladovali svetovni vrh, v klubskih dresih osvajali največje dirke in spodobilo bi se, da bi bili na vrhu, tudi kadar bi nosili zelene reprezentančne drese. Da se to da, so dokazali že v Tokiu, a ambicije so bile še večje. V kolesarstvu mavrična majica svetovnega prvaka šteje bistveno več kot olimpijska zlata medalja. Prišel je čas, da jo prvič v zgodovini obleče tudi slovenski kolesar. Takega moštva, kot je slovenska kolesarska reprezentanca, ne more voditi kdor koli. Skoraj pogoj je, da je tudi sam v tekmovalnih letih uspešno nastopal na najvišji ravni, na največjih dirkah. Kolesarji so ga poznali in ga spoštovali, njegova prednost je bila, da ni delal v nobenem klubu in s tem ni bil obremenjen. Od njega so pričakovali, da bo s slovenskimi kolesarji izpolnil sanje. In jih je.

Uroševa kolesarska zgodba se je začela na šolskem kolesarskem tekmovanju na Glonarjevem stadionu na Loki, na peščenem ovalu, na katerem so trenerji iz novomeškega kolesarskega kluba stopili k najboljšim in jih povabili v klub. Bila je to sijajna generacija z Gorazdom Štangljem, Andrejem Filipom, Boštjanom Mrvarjem in še nekaterimi, ki je skupaj z Urošem Murnom hitro obvladala državni vrh v vseh kategorijah. Svetovno kolesarstvo je na svoje ime opozoril leta 1993 s sedmim mestom na svetovnem mladinskem prvenstvu v Perthu v Avstraliji.

Med pripravami na prvenstvo je Uroš, čeprav je zaradi tekem in treningov v šoli veliko manjkal, z odliko maturiral na srednji gradbeni šoli in se vpisal na fakulteto za gradbeništvo, na enega izmed najtežjih študijev na ljubljanski univerzi. Kljub študiju je uspešno preživel kritična prva leta v članski konkurenci, leta 1997 postal član prvega slovenskega poklicnega moštva Krka Telekom, tri leta pozneje podpisal za italijansko moštvo Mobilvetta in leta 2004 prestopil v takrat najbogatejše moštvo na svetu, švicarski Phonak.

Dosegel je 15 profesionalnih zmag na dirkah najvišjega kakovostnega razreda. Med drugim je bil državni prvak v cestni vožnji in zasedel tretje mesto v etapi na Giru in na španski Vuelti. Nastopil je na olimpijskih igrah v Sydneyju in Atenah. Kolesaril je tudi na vseh klasičnih enodnevnih dirkah svetovnega pokala, za svoj največji uspeh pa šteje sedmo mesto na svetovnem prvenstvu leta 2006 v Salzburgu. Ko so mu istega leta na Vuelti povedali, da moštva Phonak ne bo več in naj si poišče novega delodajalca, je tega hitro našel v ZDA in podpisal dveletno pogodbo z moštvom Discovery Channel.

Bil je v najboljši formi v življenju in najboljših letih za kolesarja, a za slovito ameriško moštvo zaradi strahotne prometne nesreče, ko je predrzni voznik med prehitevanjem v škarje zapeljal v skupino kolesarjev na treningu, ni nikoli nastopil. Med dolgotrajnim zdravljenjem šestkratnega zloma noge se je posvetil še zadnjim izpitom na fakulteti in potem še tri leta vztrajal v dresu domače Adrie Mobil, a se kljub veliki želji, trdni volji in neizmernemu trudu ni več vrnil v nekdanjo formo. Kolesarsko kariero je končal leta 2010 in se najprej za deset let zaposlil v podjetju Adria Dom, zdaj pa je zaposlen v hčerinskem podjetju trebanjskega Trima MSS, kjer se ukvarja z inženiringom na področju modularne gradnje. Tam je odgovornost drugačna kot v športu, pravi: »V športu neuspeh pozabiš in čakaš na naslednjo dirko, v poslu pa so od tvoje uspešnosti odvisni delavci v proizvodnji in njihove družine.« Tudi to je izziv in tudi tega izziva Urša Murna ni strah.

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista

‹ nazaj