dolenjska

Hospic hiša v Novem mestu – druga v Sloveniji

9.10.2024 | 14:30 | Besedilo in foto: L. Markelj

Novo mesto - Pod zgovornim naslovom Ker vem za smrt, sem zaljubljen v življenje – gre za verze novomeškega pesnika Severina Šalija – je sinoči v Knjižnici Mirana Jarca potekal t.i. hospickafe Slovenskega društva Hospic.

Prof. dr. Jože Ramovš (na levi) je bil gost večera, z njim se je pogovarjal Jani Kramar.

Tokratni gost je bil prof. dr. Jože Ramovš, antropolog, psiholog, teolog, socialni delavec, terapevt in še kaj, predvsem pa moder in prijazen mož, ki se že desetletja ukvarja s področjem kakovostnega staranja, medgeneracijskega sožitja ipd. Je začetnik ustanavljanja prostovoljskih skupin za starejše po Sloveniji pred nekaj desetletji, v mladosti in kasneje pa je veliko delal tudi z mladimi.

V pogovoru z Janijem Kramarjem, strokovnim sodelavcem Slovenskega društva Hospic, se je prof. dr. Ramovš kot vedno izkazal kot iskriv sogovornik, ki je številnim zbranim razkril marsikatero življenjsko modrost in resnico.

Čeprav težke in zahtevne teme, pa jim je vendar prisluhnilo lepo število obiskovalcev - ker so podane primerno in življenjsko.

Vsi se neizogibno staramo, a to mnogi težko sprejemajo. Starost pač ne pride sama – večina z njo pridejo pešanje telesnih in duševnih moči, bolezni, izgubljanje bližnjih in vrstnikov, osamljenost … Tudi družba ima različen pogled na starost in smrt – od odrivanja stran do idealiziranja poznejših let življenja, da nekdo še vse zmore, da ima vse pod kontrolo, kako je takrat vse lepo itd. In čemu je namenjeno trpljenje, ki je tudi pogost spremljevalec starosti? Kakšna je razlika med bolečino in trpljenjem? Kaj pa lepi, osrečujoči medsebojni odnosi, ki so še kako pomembni vse življenje, pa tudi ob odhodu s tega sveta? In evtanazija – je to prava izbira ali odhod s tega sveta po naravni poti? Se smrti bojimo, zakaj? Vseh teh tem sta se govorca dotaknila v zanimivi uri in pol druženja.

Prof. dr. Jože Ramovš je doma iz trebanjskega konca, zato še posebej rad pride na Dolenjsko.

Ramovš, učenec velikega slovenskega filozofa, psihologa, antropologa in teologa dr. Antona Trstenjaka, pa avstrijskega psihologa in psihiatra dr. Viktorja Frankla, je povedal marsikaj zanimivega tudi iz svoje dolgoletne prakse in izkušenj, odkrito in jasno, o čemer boste lahko več prebrali v oktobrski prilogi Dolenjskega lista Živa.

Cilj – hiša v letu 2026

Jani Kramar, koordinator odbora slovenskega društva Hospic v Novem mestu za območje Dolenjske, Bele krajine in Posavja, je ob koncu večera postregel z veselo novico - Slovensko društvo Hospic skupaj z Mestno občino Novo mesto snuje novomeško hišo Hospic, ki bo druga takšna v Sloveniji – prva je v Ljubljani.

Jani Kramar se veseli, da bo dolenjska metropola dobila Hišo hospic.

Uredili jo bodo na Lešnici, na lokaciji nekdanjega vrtca, ki je v občinski lasti, šlo bo za regijski projekt. »Veseli smo posluha župana Gregorja Macedonija in upamo, da nam hišo uspe zastaviti tudi ob podpori Splošne bolnišnice Novo mesto do leta 2026, ko bomo proslavili 20-letnico delovanja odbora Hospica v Novem mestu,« pove Kramar in doda, da potrebe so, čeprav si večina želi umreti doma. V hiši hospic bo prostora za okrog deset oseb, nad zdravstveno oskrbo bo bdel paliativni oddelek bolnišnice. Idejo o novomeški hiši Hospic so že predstavili v KS Otočec, v kratkem pa pripravljajo še predstavitev za krajane Lešnice.

Bort Ross je z občutenimi pesmimi dopolnil hospickafe v novomeški knjižnici.

»Kot Dolenjec trebanjskih korenin sem še posebej vesel in ponosen, da bo druga hiša hospic v Sloveniji delovala v dolenjski prestolnici. Slovenija nasploh zelo šepa v primerjavi z drugimi evropskimi državami po tej oskrbi,« še pove prof. dr. Jože Ramovš.

Pogovorni večer je glasbeno popestril Bort Ross.

‹ nazaj