gospodarstvo

Portret tedna: Robert Peric

1.10.2024 | 17:00 | Mojca Žnidaršič

V življenju nista pomembna le delo in služba, moraš si vzeti tudi čas zase, za družino in konjičke, ki te veselijo. To je vodilo samostojnega podjetnika Roberta Perica iz Novega mesta, ki je na slavnostni akademiji ob 55. letnici Območne obrtno–podjetniške zbornice Novo mesto prejel srebrni ključ za 40 let dela v obrti.

Robert Peric

Njegovo Ključavničarstvo Peric je naslednik podjetja, ki ga je pred 74 leti zasnoval njegov oče, marca letos umrli častni član in eden izmed ustanoviteljev omenjene zbornice Andrej Peric - Neno. Pred štirimi leti sta skupaj prevzela zlati pečat Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije za družinsko nasledstvo in 70 let skupnega delovanja od prvega izdanega obrtnega dovoljenja, kar je najvišji zaznani jubilej delovanja obrtnega podjetja na Dolenjskem.

Originalni pečat poleg drugih priznanj krasi steno Robertovega podjetja. Pomembno se mu zdi, da so obrtniki in podjetniki povezani v stanovsko organizacijo in že sedmi mandat, torej že več kot 26 let, je član upravnega odbora novomeške zbornice. »Tu lahko dobimo najrazličnejšo strokovno pomoč, se seznanimo z novostmi in izobražujemo, predvsem pa gre za druženje in izmenjavo izkušenj na različnih srečanjih,« poudari.

Ljubezen do dela, ki ga opravlja, mu je bila položena v zibel. Tako kot njegov oče je tudi sam raje v delavnici kot za pisarniško mizo, raje ima osebni stik s strankami kot pošiljanje ponudb prek računalnika, a žal tudi brez tega ne gre. »Sem deklica za vse – direktor, delavec, skladiščnik, šofer, tajnica, ekonomist in pometač,« hudomušno pove in prida, da nikoli ni razmišljal, da bi delal kaj drugega, in ni obžaloval, da se je med študijem strojništva odločil, da se zaposli pri očetu in potem nadaljuje samostojno podjetniško pot. Še danes je v njem živ spomin, kako je med šolskimi počitnicami s starejšim bratom in sosedom pomagal očetu v delavnici, šteli so kose izdelkov, jih pakirali ter se ob tem pogovarjali in šalili. »Pri obrtnikih je že tako, da brez pomoči družinskih članov navadno ne gre. Tudi pri meni je bilo tako. Seveda pa tudi jaz pomagam ženi Nadi v kuhinji, če me potrebuje (smeh).«

Oče je s svojo obrtjo začel na Ragovski ulici v središču mesta, in ker tam niso imeli možnosti širitve, so se preselili na Krallovo ulico v Šmihel, kjer so ob družinski hiši lahko postavili večjo delavnico. Včasih so veliko delali s kovino, z železom in s kromom, pozneje tudi z medenino, vrsto let pa so njihovi izdelki predvsem iz nerjavečega jekla: ograje, nastreški, boksi za pse, kljuke, mreže in roštilji, pulti, nape … »Že več kot 30 let sodelujemo tudi z znanim kupcem iz Avstrije, za katerega serijsko proizvajamo predvsem modele za torte in rulade. To predstavljajo okoli 60, 70 odstotkov našega posla. A zdaj tudi tam padajo naročila,« pripoveduje 63-letni Peric, ki je s svojim znanjem in izkušnjami popravil tudi kaj bolj »filigranskega«, kot je na primer počen zobni mostiček.

»Vseskozi stremimo h kakovosti izdelkov in storitev, ki jih izvedemo v dogovorjenem roku, ter iščemo inovativne in izvirne tehnične rešitve,« poudari in doda, da se pošteno delo in pošten odnos s strankami obrestujeta na dolgi rok. Svojo obrt bi v tistih najboljših delovnih letih lahko širil, a ga to ni zanimalo. »Deset zaposlenih pomeni desetkrat več odgovornosti in skrbi za ljudi. Pri nas je bilo največ pet zaposlenih, danes pa sva še dva. Sicer bi lahko že sklenil svojo poklicno pot in se upokojil, a me delo še vedno veseli, pa tudi moja boljša polovica je še v službi, tako da bom še malo vztrajal. Nekako sem mislil, da bi mogoče obrt nadaljeval sin Matic, ki je tudi študiral strojništvo, a je drugje dobil službo, ki ga zanima.« So pa kot družina zelo povezani, kar mu pomeni največ. Sin in hči Klara živita s svojima parterjema pri njih doma, pravo sonce je štiriletna vnukinja Lana, življenje pa vsem popestrita še dva psa. »Žena pravi, da smo kot apartmajsko naselje,« smeje prida Robert Peric.

Njegov oče Andrej je bil njegov vzornik in učitelj ne le pri delu, ampak tudi pri športu. Obožuje naravo in gibanje. Je navdušen smučar, po belih strminah se spušča že od svojega tretjega leta, njegov oče pa je bil eden tistih, ki so pomagali postaviti prve vlečnice na smučišču nad Črmošnjicami. Družinsko so včlanjeni v Smučarsko društvo Krka Rog, Robert je bil tudi učitelj smučanja, prav tako tudi hči, a danes ne poučuje več, pomaga pa pri organizaciji tekem. Tudi teče na smučeh, kolesari, hodi v hribe, pleše … Pri vsem tem je njegova zvesta spremljevalka žena Nada, ki ga je navdušila tudi za potovanja, a ne takšna povsem turistična, gre za manjše skupine s slovenskim in lokalnim vodičem, ki jim kraje pokaže tudi v tisti najbolj pristni luči. Obiskala sta Kubo, Islandijo, Tanzanijo, Tajsko …, prihodnje leto bo mogoče na vrsto prišel treking v Peruju. Skratka, dolgčas mu ne bo tudi takrat, ko bo enkrat tudi uradno zaplul v t. i. tretje življenjsko obdobje.

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista

‹ nazaj