dolenjska

Kamor se vračaš vedno znova

28.9.2024 | 18:30 | M. Luzar

Dragica in Fred Ramauge sta v tem trenutku na poti nazaj v Francijo ali pa sta že doma v podeželskem naselju Cellettes v istoimenski občini v departmaju Loir-et-Cher v osrednji Franciji. Pred dnevi sta bila še v Sloveniji, kamor prihajata na obisk v vas Jugorje (pod Gorjanci, na novomeški strani Gorjancev), od koder je Dragica odšla nekoč od doma v svet, prav tja do velike reke.

Pred dnevi na Jugorju, od koder je Dragica (desno) nekoč odšla na tuje. Z leve: njen brat Branko z ženo Faniko, Fred in mama Tončka. (Foto: M. L.)

Pred dnevi na terasi njene rojstne hiše na Jugorju, nad katerim se hitro dvignejo Gorjanci s slovensko južno mejo in s katerega je na nasprotno stran v jasnem vremenu dober razgled tja do Triglava in s tem skoraj do severne slovenske državne meje, se je v klepetu kar samo zastavilo vprašanje, ali jo je Francija očarala, da je šla tja in tam tudi ostala. »Nisem šla v začetku tja zaradi Francije, ampak sem šla zaradi svojega moža,« je rekla po slovensko, kajpak, in hkrati tudi s tistim simpatičnim francoskim naglasom in se vedro nasmejala. Hkrati se je nasmejal tudi Fred, on je namreč tisti mož.

»Mi smo ob reki Loari. Ta reka ustvarja podnebje v tej regiji. Živimo južno od Loare. Včasih delam severno od nje in tam je čisto drugačno vreme,« je povedala Dragica. »Pri nas ni nikoli preveč mraz in nikoli prevroče, nikoli preveč ne dežuje. Zaradi takega podnebja so sem prihajali kralji in imeli tu gradove. Gradov je pri nas zelo veliko,« je povedal Fred o pokrajini, ki je deloma dobila prostor tudi na Unescovem seznamu svetovne dediščine.

Preden je Dragica odšla v pokrajino ob reki Loari, se je z obrobja Dolenjske preselila v središče Gorenjske. V Kranju, kjer je bila poslovodkinja v podjetju Živila, sta se tudi spoznala s Fredom, ki je prišel službeno v takratno Jugoslavijo, v kranjsko gumarsko tovarno Sava.

Trgovina

Živita na podeželju. Dragica ima v Franciji zasebno potujočo trgovino in tako prodaja posodo, nože in podobne stvari za kuhinjo. »Prodajam na petih velikih tržnicah vsak teden od srede do nedelje,« je povedala Dragica, ki jo obiskovalci trgov poznajo po njeni značilni raznovrstno založeni stojnici, nad katero razpre velike senčnike, in menda tudi po njenem r-ju, ki kljub njenemu večdesetletnemu življenju v osrednji Franciji nima čisto francoskega zvena. Sobota je poseben dan. Pridejo njuni otroci. To je dan za družinsko kosilo in za petanko. »Fred in sinova igrajo petanko, jaz in hčerka pa klepetava,« je povedala Dragica.

Dragice sicer ni na tej fotografiji, je pa njeno avtorstvo slike: Fred s psičko Iskro. Ob pogledu na francoski gorski masiv se v trenutkih popolne tišine mogoče spominja slovenskih gora, ki sta jih z Dragico tako rada obiskovala, ko sta živela v Kranju. (Foto: osebni arhiv D. R.)

Knjige

Dragici je z vsem omenjenim Francija zlezla pod kožo, ampak čar Francije se ji naseljuje v dušo še drugače, tudi s tem, ko veliko bere francoske knjige. Še zmeraj rada bere tudi slovenske. »Slovenskih knjig imam veliko. V Toursu moja kolegica deluje v društvu Slovencev v Franciji in mi včasih prinese slovenske knjige. Društvo je dejavno. Včasih je organiziralo izmenjavo medicinskih šol iz Slovenije in Francije, zdaj pa bolj povezuje upokojence iz obeh držav,« je povedala Dragica.

Slovenija, kje je to?

Kot sta rekla s Fredom, Francozi bolj kot Slovenijo poznajo Hrvaško, in to največ zaradi morja. »Slovenijo primerjajo s Korziko,« je povedala Dragica. V Franciji se nekateri sprašujejo, ali je Slovenija varna, ali je vojna v naši državi že končana, ali je Slovenija blizu Litve. »Podobno sta o Sloveniji mislila tudi naša prijatelja. Ko sta prišla zdaj v Slovenijo, sta spremenila mnenje. Slovenija je lepa, ljudje so prijazni, vljudni, to je prvi vtis naših dveh prijateljev. Nama s Fredom je to že naravno, midva to poznava. Ampak onadva tega nista poznala. Zdaj smo bili nekaj dni na Hrvaškem, potem smo bili v Sloveniji. Zdaj primerjata in vidita, kako te sprejmejo domačini v Sloveniji. Ko enkrat prideš v Slovenijo, si prepričan, da boš prišel znova,« je rekla Dragica v nedavnem pogovoru na Jugorju, v vasi, ki tudi ima čar, zaradi katerega se, zlasti če si od tam, vedno znova vračaš tja. Tudi Dragica in Fred vsaj enkrat, če ne večkrat na leto, prideta na Jugorje, domov, v družino, ki je še vedno tudi njena, kjer živi njena mama Tončka, ki je prav v teh dneh praznovala rojstni dan.

‹ nazaj