dolenjska

Ko je ozdravela, je dobila novo priložnost

26.9.2024 | 19:00 | Mojca Žnidaršič

Karin Matoh je nasmejana in srečna ženska, zadovoljna je, da ima ob sebi ljubečo družino, moža Simona in dva ljubka sončka – sedemletno Zojo in dveletnega Jakoba. Hvaležna je za vsak dan življenja, ki ga želi izkoristiti v največji mogoči meri, delati to, kar jo izpopolnjuje in osrečuje, in se čim manj obremenjevati s postranskimi stvarmi. »Živi danes, ne veš, kaj bo jutri,« vsem svetuje simpatična 30-letnica, ki živi v Grmu pri Trebnjem. Ve, o čem govori, saj so ji pri sedemnajstih letih diagnosticirali Hodgkinov limfom v drugem stadiju, a je boj z rakom v nekaj mesecih dobila.

Karin Matoh je premagala bolezen in, kot pravi, dobila novo priložnost za življenje, ki jo je treba izkoristiti. (Foto: M. Ž.)

Karin pravi, da jo je bolezen spremenila na boljše, v ospredje so stopile druge vrednote. In kljub vsemu, kar je zaradi bolezni preživela, pravi, da je zelo hvaležna za to izkušnjo, pa čeprav tako zelo težko. »Brez boja ne bi bila nikoli to, kar sem,« poudari.

Ta boj se je začel julija leta 2011, bila je nekoliko utrujena, ponoči se je potila in imela je močne bolečine v desni bezgavki. »Mislili smo, da sta bolečina in vnetje bezgavke posledica nošenja torbe čez ramo, zato mi je zdravnica po pregledu, ki ni pokazal prav nič posebnega, dala neko kremo, da se masiram, a ni bilo nič boljše. Nato pa so bili izvidi krvi slabi in so me takoj poslali v Ljubljano, kjer so najprej posumili na mačjo bolezen, biopsija bezgavke pa je pokazala, da sem zbolela za Hodgkinovim limfomom,« spomine obuja Karin.

Ko so ji povedali za diagnozo, se ji je svet popolnoma sesul, vsaj neka tolažba je bil podatek, da je odstotek ozdravljivosti dokaj visok. »Da sem obiskovala Srednjo zdravstveno šolo v Novem mestu ter marsikaj vedela o boleznih in raku, v tistem prvem dojemanju ni prav veliko pomagalo. Potrebovala sem nekaj dni, da sem razčistila nekaj vprašanj sama s sabo in se odločila, da se bom bojevala po svojih najboljših močeh,« pove.

OPERACIJA IN TRIJE BLOKI KEMOTERAPIJ

Kolesje se je izredno hitro zavrtelo. Ker še ni bila polnoletna, se je zdravila na pediatrični kliniki v Ljubljani. Najprej so ji z operacijo odstranili bezgavko na vratu, v začetku avgusta pa je začela prvega od treh blokov kemoterapij. »Ta čas je bil naporen. Še danes se spomnim, da sem bila zelo slabotna, predvsem sem samo ležala in sedela, spoprijemala sem se z bolečinami v kosteh, slabostjo in okužbami, ki so mi podaljšale zdravljenje.« Iz Ljubljane ni prav nič rada odhajala domov, iskreno pove. Bilo jo je strah, kaj bo, v bolnišnici pa je bila pod nenehno kontrolo. Karin bo decembra dopolnila 31 let in decembra leta 2011 se je uspešno končalo tudi njeno zdravljenje, sledilo pa je še okrevanje. Zato pravi, da se je decembra rodila dvakrat.

Večno bo hvaležna za vso podporo tistih, ki jo imajo najraje, ob strani so ji dan in noč stali »najboljši starši, kar jih je«, mama Ana in oče Đorđe, pa prijateljica Petra Mejaš, s katero sta še danes močno povezani, obiskovali so jo tudi drugi najbližji sorodniki.

Srečna in ljubeča družina: Karin in Simon ter njuna Zoja in Jakob (Foto: osebni arhiv)

Uspešno je končala srednjo zdravstveno šolo, kjer so ji šli zelo na roko in ji pomagali, omogočili so ji tudi pisanje mature v dveh delih, ker si je močno želela, da konča srednjo šolo z vrstniki. Tudi na Fakulteti za zdravstvene vede v Novem mestu so jo »počakali«, tam je diplomirala in pred dvema letoma, kakšen mesec dni pred rojstvom Jakoba, tudi magistrirala. V času pisanja diplome in opravljanja prakse je naključje hotelo, da je v Splošni bolnišnici Novo mesto spoznala tudi svojega Simona.

POSLUŠAJ IN SLIŠI SVOJE TELO

Danes je zaposlena v pediatrični ambulanti v Zdravstvenem domu Trebnje. »Delo z otroki je izjemno lepo,« je zadovoljna Karin, ki ji družina pomeni vse na svetu. »Čas, ki ga preživljam z otrokoma in možem, je neprecenljiv. Pospravljanje in vse drugo bo počakalo, raje se igram, lovim, skačem, plešem, pečem piškote, se sprehajam v naravi z otrokoma … Živimo mirno in srečno!«

Karinina zgodba se je končala srečno po zaslugi odlične zdravstvene oskrbe in do danes, potrka ob mizo, se bolezen ni ponovila. Na tri leta redno hodi na kontrole, in kar je najpomembnejše, pozorno posluša svoje telo. »Ukrepati moramo, ko nam telo začne šepetati, da nekaj ni v redu. Ne čakajmo, da začne kričati!« poudari pomen zgodnje diagnostike, ki omogoča uspešnejše in lažje zdravljenje, ter izpostavi tudi kakovost življenja po zdravljenju, pri čemer so v veliko pomoč podporni programi obeh zagovorniških organizacij bolnikov s krvnimi raki, ki ponujajo psihosocialno podporo, strokovna in laična svetovanja, rehabilitacijo, različne informacije o njihovih pravicah na različnih področjih in podobno.

Karin s prijateljico Petro Mejaš (Foto: osebni arhiv)

IZZIVI BOLNIKOV S KRVNIMI RAKI

Ob mednarodnem mesecu ozaveščanja o krvnih rakih, ki ga obeležujemo v septembru, sta Slovensko združenje bolnikov z limfomom in levkemijo L & L ter Društvo bolnikov s krvnimi boleznimi Slovenije skupaj z zdravstvenimi strokovnjaki opozorila na izzive bolnikov s krvnimi raki. Čeprav zdravstvena obravnava hematološko-onkoloških bolnikov po dostopnosti do strokovno priporočenih terapij Slovenijo uvršča med razvitejše države v Evropi, se bolniki v praksi spoprijemajo s številnimi izzivi.

Na nedavni novinarski konferenci so poudarili predvsem pomen dostopnosti zgodnje diagnostike, ohranitve doseženega standarda zdravstvene oskrbe, podpore skupnosti, sistemske ureditve celostne rehabilitacije, ki mora vključevati tudi reintegracijo v poklicno in socialno življenje, ter vzpostavitve dostopne paliativne oskrbe. Opozorili so tudi na resne kadrovske težave, ki jim onemogočajo strokovno delo. Zaradi pomanjkanja medicinskih sester so na Kliničnem oddelku za hematologijo UKC Ljubljana tako začasno zaprli intenzivno enoto, saj oddelku po sistematizaciji primanjkuje kar četrtina medicinskih sester in bolničarjev, so navedli v sporočilu za javnost.

Predsednica Društva bolnikov s krvnimi boleznimi Slovenije Jožica Filipčič je poudarila, da zgodnje odkrivanje krvnih rakov otežujejo omejen dostop do osebnih zdravnikov, dolge čakalne dobe za specialistične preglede, pomanjkanje hematologov, onkologov, medicinskih sester in drugih zdravstvenih sodelavcev, slaba digitalna pismenost bolnikov in nezadostna ozaveščenost posameznikov.

Po besedah Urške Rugelj, specialistke internistične onkologije z Oddelka za zdravljenje limfomov na Onkološkem inštitutu Ljubljana, morajo biti bolniki s sumom na maligno bolezen obravnavani prednostno, zato večjih zamud v diagnostiki pri večini primerov ne bi smelo biti, je pa pozvala, naj bodo ljudje pozorni na lastno počutje in se ob pojavu opozorilnih znakov naročijo na pregled k svojemu zdravniku. Gre denimo za pojav nebolečih povečanih bezgavk, ki niso povezane z okužbo, novonastalo hudo utrujenost, pojav podplutb brez jasnega udarca in za nastanek t. i. splošnih simptomov oz. simptomov B, kot so izolirano nočno potenje, povišana telesna temperatura nad 38 stopinj Celzija brez drugih znakov okužbe, nenamerna izguba 10 odst. telesne teže, bolečine v kosteh in podobno.

Nedavna mednarodna analiza organizacije Economist Impact, v kateri je sodelovala tudi Kristina Modic, izvršna direktorica Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo L & L, je pokazala, da je Slovenija glede oskrbe in dostopnosti do strokovno priporočenih terapij vodilna v Srednji Evropi in državah Baltika, hkrati pa je opozorila tudi na izzive Slovenije, ki mora vzpostaviti sistemski dostop do celostne rehabilitacije. To vrzel delno zapolnjuje program celostne rehabilitacije Skupaj na poti do zdravja, ki ga združenje v partnerstvu z Združenjem hematologov Slovenije in s strokovnjaki za rehabilitacijo izvaja že sedmo leto. Bolnikom je dostopen brezplačno in takrat, ko ga potrebujejo, žal pa še vedno ni del javnega zdravstvenega sistema, je dejala Modic.

Glede paliativne oskrbe, ki je v nekaterih bolnišnicah zagotovljena, pa je paliativna obravnava na domu še vedno v povojih, so povedali na novinarski konferenci. Zadnja leta jo posamezni zdravstveni zavodi počasi vzpostavljajo, konec avgusta letos pa je zaživela mobilna enota paliativne oskrbe na domu Kliničnega oddelka za hematologijo UKC Ljubljana, ki bo pomembna nadgradnja celostne obravnave hematoloških bolnikov.

‹ nazaj