bela krajina

Portret tedna: Jožef Prus

24.9.2024 | 14:00 | Dragana Stanković

Vinogradnik in vinar Jožef Prus je bil na letošnjem 50. ocenjevanju Vino Slovenije v Gornji Radgoni že šestič izbran za vinarja leta, tretjič pa je prejel tudi nagrado Stanka Čurina za najvišje ocenjeno vino. Je eden tistih ljudi z nalezljivo dobro voljo in tudi eden tistih, ki se dogodkov iz preteklosti spominjajo z neverjetno natančnostjo.

Že takoj po končani osnovni šoli se je zaposlil v Kmetijski zadrugi (KZ) Metlika, kjer je delal v tamkajšnjih vinogradih na Vinomerju in v Vidošičih. A nadrejeni so v njem videli potencial in ga prepričali o nadaljnjem šolanju na poklicni Kmetijski šoli Grm Novo mesto. Po koncu dveletnega šolanja je nadaljeval delo v vinogradih metliške zadruge. »Naša domača kmetija je bila takrat majhna, starši so imeli do 3.000 trt, pravih dohodkov ni bilo. Oče je bil vojni invalid, a kljub temu sta z mamo hodila k sosedom kopat vinograde, da sta zaslužila kak dinar,« skromne razmere v otroštvu opisuje Prus.

V službo je štiri kilometre daleč dve leti hodil peš, nato z mopedom, kasneje pa si je s skromnimi prihranki kupil stoenko. Konec leta 1975 je začel petnajstmesečno vojaščino in se spomladi 1977 vrnil v zadružne vinograde. Ravno v tistem času sta se domačina v bližnjih Čurilah začela ukvarjati s trsnimi cepljenkami, ki sta jih delala za KZ Metlika. »Inženir Jože Maljevič, tehnolog v zadružnih vinogradih, me je takrat poslal v Čurile malo pomagat pri cepljenkah. Tako sem se navdušil, da sem proizvodnjo začel tudi doma. Leta 1978 smo tako prvič pocepili 20.000 trsnih cepljenk.«

Kar trideset let so doma na Krmačini pripravljali cepljenke za KZ Metlika. »To je bil dober posel, saj so ljudje takrat širili vinograde. Z zaslužkom smo že prvo leto kupili svoj prvi traktor. Nekoč sem v kmetijski šoli na vprašanje, kateri traktor imamo doma, odvrnil, da imamo zetorja. Takrat smo imeli doma vole, ne pa traktorja, a me je bilo sram povedati.«

Prvi traktor je bil ferguson, v račun so takrat dali poleg denarja še dva vola in trsne cepljenke, naknadno pa so kupili še plug. Količino trsnih cepljenk so povečevali, z zaslužkom in nekaj posojili so se počasi opremljali in širili vinogradniške površine.

S ponosom se spominja 25. decembra 1986, ko je bil navzoč na prvi ledeni trgatvi laškega rizlinga v tedanji Jugoslaviji. »To je bilo v zadružnem vinogradu na Vinomerju. Sodeloval sem tudi pri poznih trgatvah, pri izboru grozdja, vse sem zelo podrobno spremljal in se učil. Ko smo imeli leta 1997 prvo ledeno trgatev doma, smo dali nato naša vina na ocenjevanje v Gornjo Radgono. Dobili smo prvega šampiona in veliko zlato medaljo. Kmalu zatem so me poklicali sommelieri z Brda pri Kranju in od tedaj dobavljamo vino za državni protokol. Predsedniki vlade in države so se menjali, naša vina pa so ostala,« v svojem slogu pove Prus.

Leta 2002 se je odločil pustiti službo v zadrugi, v kateri je delal 28 let in pol, in se povsem posvetiti vinogradništvu doma, kjer je bilo zaradi širjenja vinogradov vse več dela. Leta 2007 so začeli graditi tudi veliko vinsko klet, ki so jo odprli jeseni 2009, deset let kasneje pa so zgradili še veliko skladišče.

Takrat se je tudi upokojil. »Toda upokojen sem samo na papirju, delam pa še vedno toliko, kot da bi bil polno zaposlen,« se nasmehne. Posestvo zdaj vodi starejši sin Jože, inženir kmetijstva, prav tako je doma uradno zaposlen Matjaž, magister vinogradništva, sadjarstva in hortikulture, hči Simona pa živi na veliki mlekarski kmetiji v Velenju. »Mladi odlično delajo, pomagam jim, kolikor le lahko. Moj cilj je, da bodo, ko me več ne bo, vse skupaj peljali naprej, kot je treba.« Veliko Prusovo veselje je tudi deset vnukinj in vnukov, najmlajši je star komaj dober mesec, eden od vnukov pa je prav tako Jože, že peti v Prusovi rodbini.

Kot pravi, so najvišje nagrade, po katerih že vrsto let posega na domačih in tujih ocenjevanjih, dokaz stalne visoke kakovosti njihovih vin. Dobrodošle so tudi za celotno vinorodno deželo Posavje in seveda za občino, pravi. »Hkrati se tako gradi naša blagovna znamka. Kdor ne hodi po ocenjevanjih in festivalih, ga ni. Mi gremo po Evropi in po slovenskih festivalih, kjer navezujemo stike s kupci, obstoječimi in novimi. Veliko imamo tudi obiskov v domači kleti, prihajajo ljudje z vsega sveta. Ravno te dni smo imeli na obisku skupino zahtevnejših gostov iz ZDA in Mehike. Bili so navdušeni.«

Prusovi danes na enajstih hektarjih vinogradov skrbijo za 50.000 trt, od tega je 10.000 trt rumenega muškata. V ponudbi imajo več kot 45 različnih vin, že pol stoletja pa je pri Prusovih doma tudi čebelarstvo, ki je zraslo od začetnih 20 na današnjih 200 AŽ-panjev čebeljih družin.

Jožef Prus bo decembra star 69 let. Kljub upokojitvi pa pravi, da prostega časa nima. Edini dopust je enkrat na leto, ko se z ženo za teden dni odpravita na morje. »Da pa bi šel zares v penzijo? Ne, kje pa. Dokler bom pri močeh, bom delal,« še prida.

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista

‹ nazaj