dolenjska

Moja ginekologinja 2024: Veronika Testen

19.9.2024 | 16:50 | Lidija Markelj

Novomeščanka Veronika Testen, dr. med., spec. ginek. in porodništva, zaposlena v Zdravstvenem domu Novo mesto, je nedavno prejela laskavi naziv moja ginekologinja 2024. S svojimi glasovi so ji ga namenile pacientke v 28. akciji revije Viva in jo prijetno presenetile. To priznanje ji daje novo energijo, ki ji je sicer ne manjka pri opravljanju poklica, ki jo izpolnjuje in veseli že od mladih let. Z zdravnico, ki je tudi žena in mama treh otrok, smo se pogovarjali o ljubezni do dela, lepih in manj lepih plateh poklica ginekologinje, spolnem življenju današnjih mladostnikov, pomembnosti ginekoloških pregledov v vseh obdobjih življenja, splavih in neplodnosti, ki je vedno večji problem sodobnega časa.

Veronika Testen, dr. med., spec. ginekologije in porodništva (Foto: L. M.)

Kaj vam pomeni naziv moja ginekologinja leta 2024?

To je najlepša nagrada na moji strokovni poti, ker so me izbrale pacientke, kar je – vsaj zame – še posebej vredno. Hvaležna sem jim za to čast. Nagrada je potrditev ne samo mojega dela, ampak dela celotnega tima in oddelka. Hvaležna sem za odlične sodelavke, saj so med nami zelo lepi in kolegialni odnosi, kar žal v današnjem času ni samoumevno.

Kdaj ste že vedeli, da boste izbrali poklic zdravnice, in kaj je pretehtalo za odločitev za specializacijo iz ginekologije in porodništva?

Že nekako od osnovne šole sem vedela, da želim študirati medicino, in po končani gimnaziji v Novem mestu odločitev ni bila težka. Ne vem točno, kaj me je vleklo v ginekologijo. Govorili so mi, da si bom morda med študijem, ko bom spoznala še druge veje medicine, premislila, ampak bila sem samo še bolj prepričana. Delo ginekologa je res raznoliko in v veliki večini zelo lepo. Imamo možnost delati ali v bolnišnici ali ambulanti, na voljo je operativna stroka, posebno je seveda delo v porodni sobi. Svoje bodoče delo sem spoznavala že v času študija na ginekološkem oddelku v novomeški bolnišnici, po diplomi sem tu opravljala sekundarij in nato dobila tako želeno specializacijo iz ginekologije. Polovico petletne specializacije sem opravila v Novem mestu, polovico pa v Ljubljani. Proti koncu sem ugotovila, da mi bolj ustreza ambulantno kot bolnišnično delo, zato sem se zaposlila v novomeškem zdravstvenem domu. Odločitev je bila prava, saj mi to delo zelo leži. V ambulanti pa najbolj pogrešam delo v porodni sobi.

Katere so lastnosti, ki po vašem mnenju najbolj opredeljujejo dobrega zdravnika oz. dobro ginekologinjo?

Težko je to opredeliti. Iskreno mislim, da je najpomembnejše, kakšen je človek po naravi. Nekaj veščin se sicer tudi naučimo, a v osnovi smo, kakršni smo. Če ti je mar za sočloveka, če imaš sočutje, če te veseli delati z ljudmi, potem imaš kot zdravnik dobro osnovo. Najpomembnejša pa je seveda strokovnost.

Veronika na podelitvi z medicinskima sestrama Simono Sajevec in Valentino Vajović (Foto: osebni arhiv)

Večna težava v zdravstvu je pomanjkanje časa, pravi večina zdravnikov. Glede na to, da so vas za naj ginekologinjo izbrale pacientke, v vaši ambulanti ni tako?

Zdravniki smo preobremenjeni in tudi sama si za vsako pacientko žal ne morem vzeti dovolj časa. Trenutno imamo pri nas 160 nosečnic, kar ambulanto močno obremeni, saj mora nosečnica priti na pregled vsak mesec. Kje so še vsi drugi ginekološki pregledi! Res bi si želela, da bi se lahko še bolj posvetila svojim pacientkam, se morda večkrat pogovorila z njimi tudi o kateri drugi stvari iz življenja, si vzela več časa za svetovanje. Vedno pa se trudim biti pozitivna in pomirjujoča.

Kdaj priporočate prvi obisk dekleta pri ginekologu?

Pacientke prihajajo na prvi pregled h ginekologu različno stare, večina pa jih pride prvič zaradi želje po kontracepciji. Sama menim, da bi bil primeren čas za prvi obisk okoli 15. leta, ob prehodu v srednjo šolo, ne glede na to, ali dekleta že imajo spolne odnose ali ne. Pomembno je namreč, da nas spoznajo, da vidijo, da obisk ginekologa ni nič strašnega, da se bomo z njimi samo pogovorili, jim kaj svetovali. Pogosto se bojijo, da bomo že ob prvem pregledu opravili ginekološki pregled, česar seveda ne delamo, če ni kakšnega zdravstvenega razloga. Prvi ginekološki pregled in odvzem brisa materničnega vratu naredimo, ko dekle dopolni 20 let, ko začenjamo preventivni program Zora za odkrivanje raka na materničnem vratu. Se pa sproščeno pogovorimo o spolnih odnosih, zaščiti pred neželeno nosečnostjo in spolno prenosljivimi boleznimi, cepljenju proti HPV, bolečih menstruacijah in podobnem.

Ali mladi po vašem mnenju prehitro vstopajo v svet spolnosti? So dovolj informirani, ozaveščeni?

Na splošno nimam občutka, da bi mladi dandanes vstopali v svet spolnosti bistveno prej kot npr. pred dvajsetimi leti. So kar dobro informirani o kontracepciji, spolno prenosljivih boleznih itd., ampak informacije, ki jih večinoma dobivajo na omrežjih, niso vedno prave. Zato je pogovor z nami še toliko pomembnejši, da razjasnimo vse dileme. Sama skušam dekleta vzpodbuditi, da vprašajo, kar koli jih zanima, brez sramu in zadrege, saj je naša ambulanta varen kraj za iskren pogovor.

Foto: osebni arhiv

Zdi se, da najstniških nosečnosti k sreči skoraj ni. Drži?

Najstniške nosečnosti so v Sloveniji na srečo res redke. To je verjetno posledica dobre ozaveščenosti o preprečevanju neželene nosečnosti in v večini dobre dostopnosti do ginekologa, vsaj na Dolenjskem večjih težav s tem nimamo. V Sloveniji so brezplačne vse oblike kontracepcije in tudi prekinitve nosečnosti so ženskam, ki se znajdejo v stiski, vedno dostopne in brezplačne. To je zelo pomembno. Ko sem začenjala specializacijo, se mi je zdelo, da opravimo kar veliko splavov, zdaj pa v ambulanti opažam, da jih je precej manj, kar je seveda odlično.

Se kot ginekologinja srečujete s tabu temami, o katerih se je težje pogovarjati s pacientkami?

Mislim, da v moji ambulanti tabu tem ni – vsaj trudim se za to. Pogosto vidim, da pacientko nekaj mori, a se boji vprašati ali pa ji je nerodno. Zato je pomembno, da vzpostaviva sproščen in zaupen odnos, da razume, da sem tam zato, da jim pomagam. Res se je že zgodilo, da sem bila ob kakšnem vprašanju tudi v zadregi, a z leti je tega vse manj. Ravno tako včasih česa ne vem in jim to tudi povem. Takrat se posvetujem s starejšimi in izkušenejšimi kolegicami. Pacientke to cenijo. Spominjam se profesorja s fakultete, ki nam je dejal: v odnosu do pacienta je vedno boljše, da trikrat zardite, kot enkrat prebledite. In to absolutno drži.

Zakaj je pomembno, da ženske vse življenje hodijo na redne preventivne ginekološke preglede?

V ginekologiji je precej bolezni, ki jih lahko preprečimo, zgodaj odkrijemo in pozdravimo. Ženske naj opazujejo svoje ginekološko zdravje, spremljajo menstrualni ciklus, so pozorne na spremembe. Prav tako je še kako pomembno, da se v preventivo vključijo že ob 20. letu starosti, ko začnemo izvajati program Zora. Brise – če ženska nima nobenih ginekoloških težav – jemljemo na vsaka tri leta. Ob pregledih se pogovorimo in morda tudi mi posumimo na kakšno bolezen, po potrebi opravimo vaginalni ultrazvok itd.

Zagovarjate cepljenje deklet proti virusu HPV, tudi fantov?

Sem velika zagovornica cepljenja proti HPV, za dekleta in fante. S tem virusom se dodatno ukvarjam že kar nekaj let. Okužbi se praktično ne moremo izogniti in v ambulantah se dnevno srečujemo s posledicami okužbe z virusi HPV pri dekletih (predrakave spremembe, genitalne bradavice). Tudi odgovorno obnašanje v spolnosti in dosledna uporaba kondomov nas ne ščitita pred okužbo. Ni preprosto, kadar moram npr. 25 let staremu dekletu povedati, da ima predrakave spremembe, da bo potrebna operacija. Dekleta so prestrašena in zaskrbljena, kar je normalno. S cepljenjem lahko preprečimo veliko večino okužb z agresivnejšimi tipi virusa HPV. Zelo pomembno pa je, da se cepljenje izvede pred prvim spolnim odnosom (zato je priporočeno v 6. razredu osnovne šole), saj je takrat zaščita daleč najboljša. Mlajši otrok tudi veliko bolje reagira na cepljenje in proizvede več protiteles kot odrasel človek.

Foto: osebni arhiv

HPV povzroča tudi okužbe pri moških in lahko povzroči raka na penisu, analnem predelu, grlu in žrelu ter nastanek genitalnih bradavic. Fantje preventivnih pregledov žal nimajo in niti ne vedo, da imajo okužbo in jo prenašajo na svoje partnerke. Če nam bo v Sloveniji uspelo precepiti veliko večino deklet in fantov v 6. razredih, nam bo verjetno uspelo preprečiti večino raka na materničnem vratu. To je tudi strategija Svetovne zdravstvene organizacije in naša velika želja. Na Dolenjskem nam žal ne gre tako dobro s precepljenostjo – smo sicer nekje v slovenskem povprečju, ampak želimo si, da bi starši razumeli pomembnost tega cepljenja za zdravje svojih otrok.

Katera rakava obolenja so pri ženskah najpogostejša?

Najpogostejši rak pri ženskah je rak kože – melanom, na drugem mestu pa je rak na dojkah. Incidenca tega raka narašča vsako leto, zato je zelo pomembna udeležba v preventivnem programu Dora, ki povabi vse ženske, stare od 50 do 69 let, na slikanje z mamografijo na vsaki dve leti. Vitalnega pomena je, da si ženske vseh starosti mesečno samopregledujejo dojke. Incidenca raka na materničnem vratu se zmanjšuje zaradi preventivnega programa Zora, vseeno pa še vedno letno zboli približno 120 žensk, od 40 do 50 pa jih umre. Četrti najpogostejši rak pri ženskah je rak na debelem črevesu in danki, zato priporočamo tudi redno udeležbo v programu Svit po 50. letu starosti.

Se ginekologi pogosteje kot nekoč srečujete s težavo neplodnosti?

Skoraj vsak dan imamo kak tak primer. Pacientke in njihove partnerje pošiljamo na nadaljnjo obravnavo, če ne zanosijo po enem letu. Hvala bogu pa veliki večini parov v Sloveniji lahko pomagamo. Vzroki za neplodnost so številni, na ženski in moški strani. Na plodnost vpliva veliko dejavnikov, tudi iz okolja, in verjetno današnji način življenja ni nezanemarljiv dejavnik.

Kaj menite o porodih doma?

Dokazano so nevarnejši za porodnico in njenega otroka kot porodi v porodnišnici. Porodov na domu ginekologi ne svetujemo in pri njih tudi ne sodelujemo. Če se kljub našim priporočilom nosečnica tako odloči, ji svetujemo, da izbere babico, ki ima dovoljenje za vodenje porodov na domu.

Kateri so po vašem mnenju največji izzivi v ginekologiji v prihodnosti?

Izzivi so številni, saj stroka ves čas napreduje, izboljšujeta se diagnostika in terapija ginekoloških stanj. Tudi pri vodenju nosečnosti se nenehno dogajajo izboljšave, iščemo načine za preprečevanje prezgodnjih porodov, zmanjševanje carskih rezov, kako izboljšati odkrivanje kromosomskih in drugih napak pri plodu. Tudi operativna stroka napreduje in je vedno manj invazivna, kar skrajša čas hospitalizacije in pospeši okrevanje.

Kaj vam je pri vašem poklicu najlepše?

Moja služba je sicer odgovorna in naporna, a čudovita. V vseh letih nisem niti enkrat pomislila, da bi raje počela kaj drugega. Rada imam red pri delu, da vsak ve, kaj so njegove zadolžitve. Tako je lažje in varneje delati. Najbolj pa sem ponosna, kadar mi pacientke povedo, da se pri nas počutijo dobrodošle in varne. In ni lepšega kot sporočila pacientk, da so rodile zdravega otroka in da se tudi same počutijo dobro.

Kaj oz. kdaj vam je bilo pri delu najtežje?

Težko je, kadar nastanejo zapleti, ki jih ne moremo preprečiti: npr. povedati nosečnici, da njen otroček ni zdrav, da ima kromosomsko napako, da ima prirojeno napako katerega organa; ali reči ženski, da je zbolela za rakom; govoriti s pacientko s ponavljajočimi se splavi ali zelo prezgodnjimi porodi, ko otrok še ni sposoben preživetja. Najtežje pa je, kadar se včasih – hvala bogu zelo redko – zgodi, da otrok umre, lahko že v maternici ali po porodu. Tiste dni sem žalostna in kar težko pridem k sebi. V pomoč so mi domači, ki razumejo, da taka bolečina potrebuje svoj čas, da mine.

Zakaj se po vašem mnenju mladi vse pozneje in vse težje odločajo za naraščaj?

Morda v današnjem času res več razmišljajo o tem, ali bi sploh imeli otroke ali ne. V ambulanti sicer opažam, da se povečuje število nosečnic, ki se kar kmalu po srednji šoli odločijo za otroka. Večinoma so to dekleta, ki so naredila poklicno šolo in so že zaposlena. Tisti, ki odidejo na študij, se seveda za družino odločijo kasneje, saj bi bili radi finančno neodvisni. Težava je, da je danes težko priti do lastnega stanovanja in redne zaposlitve.

Ste mama treh otrok. Kako združujete zahtevno poklicno in družinsko življenje?

Moja družina je moj center in nanjo sem neskončno ponosna. Sem žena kirurga in mama treh najstnikov. Z možem Rokom sva si v veliko oporo, saj razumeva delo drug drugega. Otroci pa sprejemajo najino naporno delo, da naju pogosto ni doma in da so pacienti, kadar je nujno, pogosto tudi na prvem mestu. Razumejo, da me npr. dvakrat na teden ni domov do večera, da očeta sredi noči ali sredi praznovanja rojstnega dne kličejo v operacijsko ipd. Mislim pa, da sva jih naučila, da je pomembno imeti rad svoje delo in da se mu posvetiš po najboljših močeh. Morda pa so tudi zato najini otroci zelo samostojni, zreli in delavni. Upam, da vedo, kako ponosna sva nanje.

‹ nazaj