dolenjska

Nikoli več

18.9.2024 | 17:00 | Marija Padovan, Novo mesto

V članku »Porajmos - nikoli več« se je publicist Marjan Toš spominjal tragične usode Romov, tudi dolenjskih, ki so v 2. svetovni vojni izgubili svoja življenja v nemških taboriščih. V Auschwitz je bilo odpeljanih 77 dolenjskih Romov, ki so večinoma končali svoja življenja v plinskih celicah. Z nemško natančnostjo je bil sestavljen seznam teh Romov, ki je objavljen v knjigi, ki nosi ime tega taborišča. Med umrlimi je bilo predvsem veliko otrok in žensk, cele družine.

Simbolna slika (Foto: arhiv DL)

Na Občini Novo mesto smo v letih 1995-1996 zbirali na oddelku za družbene dejavnosti podatke o preganjanih in umrlih Romih iz naše občine, saj je bil takrat sprejet Zakon o žrtvah vojnega nasilja. Na osnovi tega zakona so bili preživeli Romi upravičeni do manjših odškodnin za preživeto nasilje. Ugotovili smo, da so skoraj vsi Romi umrli v plinskih celicah ali pozneje v taborišču in da so se na Dolenjsko po vojni vrnili samo štirje Romi. Trije povratniki so umrli kmalu v povojnih letih in niso dočakali navedenega zakona in odškodnine, v novomeški občini je je bil deležen le Valentin Kovačič, ki je v taborišču izgubil vso družino in je po povratku dočakal pozno starost v odsluženem železniškem vagonu v romskem naselju Žabjak in v družbi svoje nove družine. Starejši Novomeščani se ga morda še spominjajo, saj je kar dolga leta delal kot cestar na makadamskih poteh, pomagal je kmetom pri nujnih delih in je na skromen način, s skromno pokojnino in darovi, preživljal svojo družino. Velikokrat se je spominjal, kaj vse je moral preživeti v taborišču in po vojni tudi med tukajšnjimi ljudmi, ki ga nikoli niso enakovredno sprejeli medse in so ga preganjali skupaj z ostalimi Romi, če je prišlo do kakršnih koli nasilnih ali kazenskih dogodkov. Zatrjeval nam je, da se je enakovrednega drugim ljudem počutil samo v taborišču, saj so imeli pazniki do vseh zaprtih enak, zaničljiv odnos.

Skrbno sem si zapisovala njihove spomine na vojno in povojne dni, a tega nikoli nisem objavljala. Pripovedovali so mi o sebi in o ljudeh, ki jih nikoli niso sprejemali za enakovredne. Vse vojske so jih izkoristile in jim naprtile ovaduštvo, izdajstvo in manjvrednost. A niso pripovedovali samo negativnih zgodb. Spominjali so se tudi srčnih dogodkov. O tistem denimo, kako so partizani v Kanižarici pri Črnomlju pobili Rome, ker so jih sumili izdajstva (o tem je v knjigi pisal tudi pisatelj Radko Polič). Pregnali so jih v gozd in začeli streljati. Med njimi je bil mlad partizan iz semiškega konca, ki je uzrl majhno dekletce, jo porinil v gost grm in ji naročil, da se mora dobro skriti. Ko je bilo pokola konec, so deklico Zoro našli bližnji sosedje. Z omenjenim partizanom sta po vojni navezala stike in ostala sta dobra znanca, čeprav sta živela s svojima družinama vsakdo na svoj način. Te zgodbe se spominjajo najbrž še danes Zorini potomci.

Vsi vojaki so se med vojno izživljali nad Romi: Italijani in Nemci so jih neusmiljeno pobijali ali poslali v taborišča, belogardisti so jih, po njihovem pripovedovanju, nagnali v vrtače in jim obljubljali, da jih bodo postrelili, če jim ne povedo, kje so partizani in se ne potrudijo zlesti iz jam. Pri tem so se silno zabavali, ko so jim pognali strah v kosti in jih s streli tudi kaznovali. Tudi partizani se niso odlikovali po svojem odnosu. Vemo za poboje nad Romi. Tistim redkim Romom, borcem NOB, po vojni niso pomagali zagotoviti primernih stanovanj, pomoči in zaposlitev in niso posebej poskrbeli za izobraževanje njihovih otrok. Rom Tomaž je bil borec NOB, a je bil kot nebogljeni starček, z družino vred surovo pregnan iz svojega okolja (Žužemberk in Ambrus).

O življenju teh nemirnih ljudi je veliko pisala znana etnologinja dr. Pavla Štrukelj, ki je skušala prikazati, kako so živeli in kako so se naseljevali skozi stoletja tudi v naše kraje in na Dolenjsko in jih je obiskovala in o njih napisala knjigo. Razlike med Romi in ostalimi prebivalci so se v vseh prelomnih trenutkih evropske zgodovine stopnjevale, tako na prehodu iz fevdalizma, v času industrializacije in tudi danes v modernem času, ko se za vključevanje v družbo zahtevajo dobra predhodna izobrazba ali določena specifična znanja, česar pa večina njih, kljub dolgoletni pomoči izobraževalnih ustanov, še ni dosegla.

Mednje je velikokrat zahajal tudi znani režiser Filip Robar Dorin, ki je skušal razumeti njihovo življenje in je o njih posnel znani film »Opre Roma« in jim skušal tudi pomagati.

Pred kratkim smo občani dolenjskih občin po pošti prejeli splošno vabilo za izpolnitev obrazcev za podporo spremembam štirih zakonov, ki naj bi urejali razmere otrok in mladine, ki odraščajo v težavnih socialnih okoljih, predvsem na Dolenjskem. Iz svojih izkušenj vem, da je treba na tem področju marsikaj spremeniti, saj smo v prejšnjih letih delavci, ki smo delali z Romi, naleteli pri delu na kup težav, če smo želeli urejati posamezne pravice predvsem romskih otrok. Skoraj 30 let sem delala kot referentka in pozneje kot svetovalka za predšolsko varstvo in romsko problematiko v Občini Novo mesto, zato sem to problematiko dobro poznala.

Dokler so bile dodelitve denarnih pomoči za romske otroke v pristojnosti občin, smo se v naši občini dogovorili s tedanjo davčno upravo, z osnovnimi šolami in s centrom za socialno delo, da nam mesečno poročajo o obisku otrok v šoli , o stanju posamezne romske družine (center) in izplačilu denarnih pomoči (davčna uprava). Ker smo tedaj imeli natančno mesečno evidenco romskih otrok in družin (izdelal jo je center za socialno delo), smo lahko tudi spremljali, kako so starši skrbeli za šolanje svojih otrok in smo jih lahko prijavili sodniku za prekrške, če te obveznosti niso izpolnjevali. Žal so sodni organi počasi delovali, tako, da se je pogosto zgodilo, da je prej minilo šolsko leto, preden so starši odgovarjali za ta prekršek. Dogovorili smo se tudi, da znižamo otroške dodatke tistim otrokom, ki so prihajali v šolo samo občasno in so izostajali od pouka brez tehtnega razloga. Zdaj ni več obvezno vodenje teh evidenc (po družinah, po naseljih, po prihodih iz drugih občin, itd.) in nihče v občini, zaradi varovanja osebnih podatkov, natančno ne pozna števila romskih prebivalcev ne dejstva, odkod so se v zadnjih letih priselili, temveč veljajo le približne ocene o številu romskih otrok in družin v določenem naselju, saj se nekateri Romi preimenujejo, začasno odselijo, priselijo in podobno.

Ker Romom ni bilo všeč, da jih tako nadzorujemo, so najeli odvetnika, ki je vložil tožbo o kršenju njihovih pravic, zato smo se znašli na sodišču: jaz in nekateri sodelavci. Zadeva se je zapletla, morali smo tudi pred sodišče v Ljubljano, kjer smo dobili pravni pouk, da nimamo pravice, da sprejemamo take sklepe: višina otroškega dodatka je bila republiško določena in pravno sporno je bilo, da bi na tak način urejali njihove pravice, čeprav s sklepom skupščin tedanjih interesnih skupnosti. Če otrok ni hodil v šolo, je bilo vodstvo šole dolžno prijaviti prekršek in le sodišče je lahko odločilo, kako naj se kaznujejo starši. Spominjam se, da so nas seznanili tudi z vestjo, da nekateri starši »civili« tudi po leto dni ne pošiljajo v šolo otrok, ker gredo na daljše potovanje, celo v tujino, in otroci šele na koncu leta opravijo zahtevane obveznosti. Priznam, da smo se počutili kot popolni »bebci«, saj so nas o zadevi poučevali predstavniki raznih služb, ki dotlej še nikoli niso stopili v romsko naselje in niso poznali občutljivih razmer, ki so nas motile pri organiziranju šolskih razmer pri romskih učencih.

Velikokrat se je dogajalo, da je prišla v Novo mesto kakšna vladna delegacija, ki nas je na občini poučevala o uspešnem reševanju romskega vprašanja, po sestanku in kosilu pa je vselej zmanjkalo časa za obisk romskega naselja in tako je ostalo pri starem. Spominjam se, da smo nekoč, v romskem naselju Šmihel, spremenili program: najprej je bil načrtovan obisk naselja, nato pa sestanek na občini. Strokovne delavke ministrstva in poslanke so bile zgrožene nad smetmi ter bivalnimi razmerami v naselju in so v petkah nemočno preskakovale blato in odpadke. Pogovarjali smo se o tem, kdo bo izpraznil greznico v sanitarijah v skupnem objektu v Šmihelu, kjer je stanovalo nekaj družin. Za delo sposobni Romi so nas opazovali, niti na pamet jim ni prišlo, da bi se samoorganizirali, pač pa so čakali na rešitev svoje prošnje, ki jo Rom Rajko Šajnovič v njihovem imenu poslal v Ljubljano. Nič se nismo skupaj dogovorili, greznico je nazadnje izpraznila Komunala na račun občinskih stroškov. In takih dogodkov je bilo še več. Za delo sposobnih Romov ni bilo mogoče samoorganizirati za delo, čeprav je šlo za njihovo korist. V razgovorih ni pomagala niti predstavitev primerov o samoorganiziranju ljudi v posameznih vaških skupnostih.

Najuspešnjše delo z Romi je bilo, če smo usklajeno delovali v strokovnih službah, bodisi na terenu ali v šolah in se mesečno dobivali tako predstavniki občine, osnovne šole, policije, zdravstvenih služb, centra za socialno delo, sanitarnih služb in predstavniki Romov iz različnih naselij, ki so tako spoznavali, da pričakujemo tudi njihovo sodelovanje. Mnogih težav nismo rešili, včasih je zmanjkalo časa, volje, denarja, kadrov in podobno.To so bili časi, ko smo brez strahu vstopali v romsko naselje, kjer so nas posamezniki radi sprejemali in smo skupaj reševali težave. Z varuhinjo Duško Balažek, ki je odlično govorila romsko, smo si pomagali, da smo lahko vstopali v njihove domove, zbirali šolske otroke in mladostnike in smo skrbeli, da so javno nastopali na proslavah, potovali smo z njmi na morje, z mladostniki smo celo silvestrovali. S pomočjo organizatorja Mirana in sodelavca zidarja Janeza so Romi zidali svoje hiše v komunalno urejenem naselju Brezje, prostovoljci so jim pomagali saditi drevje in zelenjavo in urejati okolico in podobno ... Nikoli me ni bilo strah vstopiti v naselje, ki sem ga pogosto obiskovala zaradi vrtca, ki smo ga uredili iz brigadirskih barak. Tam sta bili vzgojiteljica Magda Jazbec in varuhinja Duška Balažek, ki sta vabili v vrtec tudi starše, zanje sta organizirali razne tečaje o šivanju, o prehrani, o urejanju doma in podobnem. Še veliko primerov zbliževanja je bilo in zdaj, ko me Romi iz tedanjega vrtca srečajo in prepoznajo, pravijo, da je bilo takrat lepo, a so zdaj že dedki in babice.

Pri delu smo pogosto naleteli tudi na težave: pravne, birokratske, nestrpne, sovražne. Tudi mi vsi, ki smo v osemdesetih in devetdesetih delali z Romi, smo se srečali z njimi. Lahko trdim, da smo bili tudi med svojimi sodelavci včasih omalovaževani in deležni določenih opazk: »Ali si se dovolj umila, saj si bila v romskem naselju? Kako, da so te določili za delo z Romi? ... itd« Za svoje delo nismo bili nikoli posebej nagrajeni ali pohvaljeni, zato so nekateri odšli kmalu tudi na druga, lažja delovna mesta. Romi so nas sčasoma sprejeli in spomnim se, da so so odločili celo protestirati, ker je socialni delavec Polde Jevšek, ki je veliko delal z njimi, nameraval zapustiti svoje delovno mesto.

Najuspešnejše vključevanje Romov v delo je bilo v osemdesetih, ko sta takratna občinska SZDL in sindikat določila, da morajo podjetja vključevati v delo Rome (na vsakih 100 zaposlenih 1 Roma, ki mora dobiti delavca - mentorja, ki ga bo uvajal v delo). Največ se jih je zaposlilo v IMV, pri Komunali, v Novoteksu, Novolesu, in kolikor se spominjam, so to bili (in so morda še) edini Romi, ki so bili redno upokojeni in so bili na to zelo ponosni. Iz njihovih družin je bilo tudi največ otrok, ki so dokončali osnovno šolo, nekateri so se vključili tudi v srednjo šolo. Takih sklepov ni mogoče več enostransko sprejemati, podobna pot pa bi bila nujna, če bi jih želeli priučiti za delo.

Prizadela me je izjava romologa Jožka Horvata Muca, ki je pred kratkim na TV v Odmevih povedal, da se na Dolenjskem na področju romske problematike doslej ni nič naredilo. S to izjavo je močno užalil številne učitelje, vzgojitelje, socialne, svetovalne, zdravstvene in prostovoljne delavce, ki se že leta trudijo, da bi olajšali življenje Romov in strokovno rešujejo težave, ki jih imajo romski učenci in njihovi starši. Načrtno delo z Romi v novomeški občini je bilo podprto s številnimi kvalitetnimi načrti in projekti ter analizami, seminarskimi in diplomskimi nalogami, kar lahko dokažemo, žal pa ti predlogi, ki so v njih navedeni, še niso bili v celoti realizirani. Izdelani in izdani so bili tudi priročniki za delo v šolah in slovensko- romski slovarji za uporabo v šolah in vrtcih, finančno pa sta bili podprti tudi izdaji vsaj dveh pesniških zbirk romskih avtorjev. Še bi lahko naštevala.

Razmere so se v zadnjem času spremenile, tudi med nami veljajo največ denar, prestiž in pomembno mesto v družbi, čemur pa Romi težko sledijo. Tudi med njimi se pojavljajo velike socialne razlike, kar dokazujejo z dragimi avtomobili in podobnim, ukvarjajo pa se tudi s spornimi dejanji, kot so: medsebojno posojanje denarja za velikanske obresti, ki je vzrok za veliko revščino posameznikov, prodaja orožja in drog, izsiljevanja, ropi, pretepi in pri mladih, s pomočjo nove tehnologije, tudi izsiljevanje osebno ali preko mobilnih telefonov.

Predstavniki in delavci ministrstva, po mojih izkušnjah, teh težav sploh ne poznajo v celoti. Običajno kar iz pisarn naročajo, kako naj bi bilo in ocenjujejo, kako bi moralo biti. Predvsem radi kažejo na prekmurske Rome, ki naj bodo za vzgled. Zgodovinski podatki kažejo, da so njihovi Romi doživljali drugačno usodo od dolenjskih, predvsem pa so imeli poleg različne zgodovine tudi različne navade. V Prekmurju so začeli romsko vprašanje načrtno reševati dvajset let prej kot na Dolenjskem. Tudi tam ni samo Pušča pri Murski Soboti, pač pa se tudi tam trudijo urejati težavne razmere v nekaterih obrobnih naselijh. Pričakovala bi, da bo predsednik Zveze Romov Slovenije Jožek Horvat Muc s sodelavci, ki že kar nekaj desetletij zaseda pomembne položaje v romski skupnosti, pomagal tistim, ki skrbijo za ureditev romskega vprašanja na Dolenjskem in jih spodbujal, ne pa, da jih javno in neupravičeno kritizira, da ne delajo nič.

Tudi nedavna pobuda podpredsednice stranke NSI dr. Vide Čadonič Špelič o nujnem sprejetju novele kazenskega zakonika, da bi lahko pošiljali v mladoletniške zapore tudi romske otroke, stare od 14. do 16. leta in kaznovali njihove starše, se mi zdi zelo sporna. Nedolgo tega je bila tudi ona vodstvena delavka v občinski upravi Mestne občine Novo mesto in je imela veliko možnosti, da s svojimi sodelavci pripomore še bolj aktivno reševati romsko vprašanje v občini, saj so tukajšnji Romi tudi novomeški občani.

Na koncu se sprašujem tudi sledeče: kakšna je razlika med srednješolko, ki je nedavno snemala in na faceboku objavila fotografijo svojega izživljanja nad starejšo oskrbovanko v domu starejših občanov, kar so objavili mediji, v primerjavi z romskim mladoletnikom, ki je na cesti beračil, zmerjal in opljuval starejšega sprehajalca in je to snemal in objavil na spletu? Za prvo bo dovolj opomin, romskega izgrednika pa bo čakal mladoletnišli zapor, če bo novela sprejeta. Za isto dejanje.

Prepričana sem, da na tak način in z nestrpnostjo in kaznimi nikoli ne bomo rešili romskega vprašanja.

‹ nazaj