dolenjska

Komentar: Orehov za poln pehar

15.9.2024 | 13:00 | Igor Vidmar

Da so se Romi zaradi te ali one reči zravsali s policisti, ni nič novega. To se je dogajalo, ko so policistom še rekli žandarji ali miličniki in tudi v novi dobi se ni nič spremenilo. A običajno to ne pride na naslovnice časopisov in ne v televizijski dnevnik. Dokler tega ni nekdo posnel in objavil. Potem je vsa Slovenija skočila pokonci. Tudi streljanje in kak požar v romskih naseljih ni redek pojav, prej bi lahko rekli, da je vsakdanji. Ta trenutek so oči javnosti uprte v Rome. Kar je dobro. Govori se namreč o rešitvah.

Simbolna slika (Foto: arhiv DL)

Da morajo Romi hoditi v šolo, da se morajo zaposliti in živeti od svojega dela in ne od socialne pomoči, da je to rešitev, so se strinjali vsi, ki so o tem te dni govorili v medijih. In čedalje bolj so si enotni v tem, kako to doseči. Na silo. Če naredi Rom, ki je uradno brez lastnega premoženja, saj je hišo zgradil na črno na tuji zemlji in je uradno nima, 28 prometnih prekrškov in kazni ne plača, naj mu to odtegnejo od socialne pomoči. Take predloge je slišati. Socialne pomoči so po veljavni zakonodaji nedotakljive, vanje se za take stvari, ko so izterjava kazni za prekrške, ne sme posegati. Če bi zaradi kazni ostali brez vira denarja, ki njim in njihovi družini omogoča preživetje, bi desetkrat razmislili, preden bi spet naredili neumnost. Pa otroke bi tudi redno pošiljali v šolo, če bi bilo to vezano na prejemanje otroškega dodatka. Tako nekako naj bi Rome spravili na pravo pot.

Pa bi to res delovalo? Romi so v svoji zgodovini doživeli že marsikaj. Odkar so se naselili na svetih evropskih tleh, so jih preganjali in pretepali, kurili so jih v krematorijih, jih streljali in zažigali njihove tabore. Pa se zaradi tega niso spremenili. Predlogi za spremembe določenih zakonov, ki so jih pred časom predlagali župani območij, na katerih živijo Romi in jih zdaj predlagajo v stranki NSi, so napisani v želji, da bi Rome prepričali, da bi spremenili svoj način življenja, da bi ga živeli na naš način, da bi se držali zakonov. Stvar seveda ni tako preprosta. Problemi Romov in problemi z Romi so preresna stvar, da bi bila rešitev tako preprosta.

Da bi enkrat prišlo do preboja na tem področju, si bodo morali najprej to želeti Romi sami. Pot do preboja pa zanje ne bo lahka; temeljito bodo morali spremeniti svoje poglede na svet in družbo, svoje vrednote ter spremeniti način življenja pa tudi premagati predsodke, ki jih imajo do njih drugi ljudje.

Ni res, da ni bilo v zadnjih dvajsetih ali tridesetih letih narejenega nič. Marsikaj je bilo; če ne bi bilo, bi bilo še veliko slabše, kot je. Na primer na področju izobraževanja. Res je, da še vedno velika večina romskih otrok ne konča osnovne šole, a dejansko vsi hodijo v šolo. Vsaj nekaj časa, nekaj let. Nekaj znanja, vsaj nekaj izobrazbe dobijo. Med šolanjem vsaj nekaj ur dnevno sobivajo z drugimi otroki, vsaj nekaj ur dnevno niso v svojih getih izolirani od preostalega sveta. Srečajo se z drugačnimi vzorci obnašanja, kot so jih vajeni doma.

To je lahko dobra osnova za začetek nečesa, kar bi mogoče res lahko nekoč stvari obrnilo v drugo smer. Stvari je treba vzeti resno, z njimi se morajo spopasti ljudje, ki se nanje res spoznajo, ki dobro poznajo romsko skupnost na jugovzhodu Slovenije. Kaj se dogaja, precej dobro vedo župani s tega območja, še več pa vedo policisti in učitelji, ki se ukvarjajo z izobraževanjem in vzgojo romskih otrok že generacije in dobro poznajo tudi starše in celo stare starše otrok, ki danes hodijo v šolo, vedo, kako živijo, razmišljajo, kaj počnejo. K njim lahko v novomeškem primeru prištejemo tudi sodelavce Društva za razvijanje prostovoljnega dela in diakona Matica Vidica pa še koga. V projekt bi bilo treba vključiti strokovnjake različnih znanstvenih področij – od sociologije in psihologije do pedagogike in andragogike. Treba bo postati odločen, vztrajen in ne obupati ob počasnem, komaj zaznavnem napredku. Nič se ne bo zgodilo čez noč in nič na silo.

Ovir je veliko in težko jih bo premagati. Ena izmed pomembnih ovir pri reševanju tako imenovane romske problematike so nedvomno tudi socialne podpore. Z njimi samo po sebi ni nič narobe, a kot ugotavlja Vera Klopčič, strokovnjakinja za zgodovino in stanje romske skupnosti, te Rome pasivizirajo pri iskanju zaposlitve in jih ne motivirajo ne za iskanje dela ne za izobraževanje. Ni težko izračunati, da se za tako nizke plače, kot jih lahko dobijo slabo izobraženi in strokovno usposobljeni Romi, ne splača delati, saj te komaj za kak evro presegajo socialne podpore. To je oreh, ki ga bo težko streti. In podobnih orehov je tu za celoten pehar.

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista

‹ nazaj