dolenjska

Dva kronista, dve domovini, eno srce

15.9.2024 | 17:30 | M. Luzar

V Gabrje, kadar Bratislava v vsej svoji slavi in očarljivosti postane dolgočasna ali mogoče celo kletka svobodni duši! Kam drugam kot prav tja na Kavce, na tisti hribček nad Gabrjem, kjer je sonce bližje jutrom in kjer avemarija pri svetem Janezu Krstniku najlepše naznanja bližajoči se večer in tako že tudi novo, čeprav tedaj še oddaljeno, jutro in s tem nov začetek in nadaljevanje hkrati.

Tako se Marko Kragelj iz Slovaške vrača tja pod Gorjance, k veliki gori, pod katero in po kateri in čez katero je s svojim starim očetom Francem Luzarjem iz Gabrja vstopal v življenje, ki je potem sledilo nemirno, kakor si mali Marko v tistih otroških letih ni mogel niti predstavljati.

Gabrje, Kavce s svetim Janezom Krstnikom v ozadju, kamor Marko Kragelj odpotuje iz Bratislave, kadar niti šelest slovaških arhivov več ne poteši nemirnega duha. (Foto: M. L.)

SLOVAŠKA

Zadnjih šest let živi v Bratislavi, sicer hodi na Slovaško že od konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja. V to državo so ga vodili simpatije, alpinizem in podjetništvo. »Imam se za dvoživko. Nikdar nisem živel lepše kot zdaj, ker ko se naveličam mestnega vrveža, sedem v avto in se odpeljem sem na vas, v blaženi mir. Pozimi sem pretežno v mestu, v Bratislavi, medtem ko sem poleti na vasi. Lepo je imeti na vasi prijatelje, s katerimi se lahko pogovoriš oziroma ti priskočijo na pomoč z vsem, tudi z znanjem o kmetijstvu, ki mi pride prav v mojem sadovnjaku v nastajanju,« pravi.

Vesel je, da ima v Bratislavi zelo blizu pogorje Mali Karpaty. »Resda to niso veliki hribi, kot smo jih navajeni v Sloveniji, najvišji vrh je visok sedemsto, osemsto metrov, je pa prijetno, ker sem v dvajsetih minutah z mestnim prometom lahko že v naravi. Blizu imam gorski park, sprehajališče, kjer tečem. Ukvarjam se namreč s športom, tekom in hojo, tudi po petdeset kilometrov v enem dnevu,« pravi naš rojak, ki ima za seboj že hojo ob meji med Avstrijo in Slovaško po obeh straneh ter delno ob meji s Češko in Madžarsko.

V Bratislavi (v ozadju slovaški parlament) (Foto: osebni arhiv M. K.)

Tako rad hodi zato, kot je prepričan, ker se zdaj manj podaja v visokogorje, kjer je bil včasih reden gost. Bil je alpinist, načelnik alpinističnega odseka ljubljanskega Planinskega društva Delo. Kot gorski vodnik je vodil slovaške prijatelje po slovenskih Alpah. Kot načelnik alpinističnega odseka je več let organiziral izmenjave z bratislavskim akademskim alpinističnim klubom Slavia Filozof.

SLOVENSKO IN SLÓVENSKO

»Kadar sem v Bratislavi, veliko prebiram njihove knjige. Imajo zanimivo zgodovino. Vsak tujec bi se moral poučiti o zgodovini naroda, med katerega pride živet. Naučiti se mora jezika in spoštovati njihove navade. Ko to osvojiš, nimaš težav živeti v tujini. Razdalja med Slovaško in Slovenijo niti ni tako velika, če vemo, da je najkrajša cestna povezava med državama dolga 204 kilometre. Prav zato me preseneča bariera med Slovenijo in Slovaško. Sicer to izhaja iz zgodovine in vmes je madžarski klin. Po svoje pa je simpatično, da imamo enake besede, a njihov pomen je čisto drugačen. Na primer beseda zrak po slovaško pomeni vid. Nohavice so hlače, nogavicam na Slovaškem rečejo ponoške. Slovakinja se predstavi kot Slóvenka, moški na Slovaškem se predstavi kot Slóvak, naziv države je Slóvensko. Slovakom je slovenščina težka zaradi dvojine in zaradi naglaševanja. Zaradi jezikovnih podobnosti in posebnosti se včasih zgodijo komične situacije,« pravi Marko Kragelj.

SLOVENCI NA SLOVAŠKEM

Slovenci na Slovaškem se občasno srečujejo na slovenskem veleposlaništvu v Bratislavi, npr. ob dnevu državnosti in v decembru ob obdarovanju otrok. Nekateri se med seboj družijo tudi zasebno. »Včasih, ko sem v Sloveniji, rečem, da se grem iz Slovenije v Bratislavo spočit. Ampak počitek v Bratislavi je kratkotrajen. Seveda je v času, ko sem upokojen, zame kot ljubiteljskega rodoslovca popestritev življenja obisk arhivov po Slovaškem. V vsakem arhivu spoznavam neko novo mesto. Tudi zaradi ukvarjanja z rodoslovjem poznam Slovaško zelo dobro, prepotoval sem jo po dolgem in počez,« pravi Marko Kragelj, ki sestavlja rodoslovna družinska drevesa in jih izdela veliko.

KRONIKA DOMAČE VASI

Na Slovaškem se počuti doma. »Slovaška mi je druga domovina. Prva je Slovenija,« zaupa pomembno osebno vrednoto. Rodil se je leta 1958 v Postojni. Izučil se je za prodajalca, temu je dodal poklic komercialista ter znanja iz grafične industrije in knjigotrštva, potem je delal na glasbenem področju, najprej kot trgovski potnik, ko je sodeloval v ekipi Simone Weiss, pozneje kot samostojni glasbeni založnik v Sloveniji in na Slovaškem. Nadaljeval je kot voznik kombija in potem 12 let kot voznik vlačilca, šleparja.

Kakšnih dvanajst let se že ljubiteljsko ukvarja z rodoslovjem. Dolgo je tudi zbiral različno drugo gradivo, in ko se ga je nabralo veliko, je sedel in napisal Kroniko vasi Gabrje in Jugorje pod Gorjanci, ki je ob pomoči Krajevne skupnosti Gabrje izšla pred dvema letoma. Ta kronika je nadaljevanje dela njegovega starega očeta, Franca Luzarja, iz Gabrja, ki je v obliki povesti napisal Kroniko vasi Gabrje 1864–1964. Marko o svojem delu pravi, da zajema čas od leta 1929 do danes. Tako na 320 straneh velikega formata pred bralca razgrne široko paleto dogajanja na različnih javnih področjih v obeh vaseh, pri čemer je vključil tudi register hišnih številk in status animarum, župnijsko knjigo.

»Po upokojitvi sem izpolnil lastno željo – napisati kroniko domače vasi. Res sem se rodil v Postojni, potem živel v Ljubljani, Litiji in Šmartnem pri Litiji in trenutno živim v Bratislavi, ampak rdeča nit mojega življenja je bila vselej vas Gabrje. Tja sem hodil kot otrok na počitnice k maminim staršem in v Gabrju smo hodili na Kavce, kjer zdaj živim, kadar sem v Sloveniji. Mogoče na jesen življenja doživim selitev v domačo vas, med srčne in delavne ljudi,« pravi Marko Kragelj.

‹ nazaj