posavje

Portret tedna: Jelica Koršič

3.9.2024 | 19:00 | M. Luzar

Je čisto prava »tota Štajerka« iz Jakobskega Dola, majhne vasi v osrčju Slovenskih goric. Doma so imeli gostilno; že kot sedemletna deklica je za šankom stala na pručki in stregla gostom. Ker je edinka, so starši pričakovali, da bo nadaljevala tradicijo, ona pa je imela gostilne čez glavo. »Kar pomnim, sem želela postati učiteljica. Temu sicer starši niso nasprotovali, tako da sem po končani pedagoški gimnaziji v Mariboru na Pedagoški akademiji študirala slovenščino in postala učiteljica. Moje prvo daljše službovanje je bilo na osnovni šoli v Sodražici, na kar me vežejo zelo lepi spomini. Naslednje delovno mesto je bilo na Osnovni šoli Cerklje ob Krki; med tem sem se namreč primožila v Arnovo selo pri Artičah – na kmetijo,« pravi. Moževa družina se od nekdaj ukvarja s sadjarstvom; tako so Jelico po službi v šoli doma čakali traktor ter druga opravila, zvečer pa priprave za pouk, popravljanje spisov in kontrolk. Dobili so sina Luko (danes je inženir elektrotehnike in podjetnik) ter hčerko Špelo (zdaj je zdravnica, radiologinja).

Vse to takrat združevati je bilo zanjo kar naporno, ampak ob vsem tem je bilo še nekaj. »Nisem se najbolj strinjala s šolskim sistemom, ki je od učiteljev zahteval vse več administracije, koliko si naučil učence, pa ni bilo pomembno. Učni načrti so bili vedno bolj natrpani, za vaje skoraj ni bilo časa, učence smo mučili s podrobnostmi. Tako je navdušenje nad poklicem učiteljice malo uplahnilo,« se spominja.

Med drugo porodniško jo je zato pritegnilo povabilo na avdicijo na Radio Brežice. Radio je bil njen spremljevalec že doma v gostilni pa tudi pozneje, ob vsakdanjem delu, in ker so jo kot novopečeno učiteljico slovenščine nadvse motile govorne napake v oddajah Radia Brežice, je šla na avdicijo in bila uspešna. »Prvo oddajo o narodnozabavni glasbi sem vodila 14. novembra 1990 skupaj s Francijem Hedlom. Takrat se je začela moja radijska pot, dolga celih 33 let. Najprej sem skušala izboljšati govor; ves studio je bil prelepljen s plakati z navodili, tudi sama sem opravila krajši tečaj o govoru pred mikrofonom pri Ajdi Kalan na RTV Slovenija,« pravi, sicer pa je na Radiu Brežice sprejemala čestitke in osmrtnice, vodila program in bila nazadnje novinarka. »Tega dela sem se seveda morala priučiti od 'starih radijskih mačkov' – Francija Hedla, Francija Babiča in Natje Jenko Sunčič,« priznava. Priučila se je tudi časopisnega novinarstva, saj je Radio Brežice nekaj let izdajal časopis SavaGlas, pri katerem je bila še lektorica. Na 18 let dela na Radiu Brežice ji ostajajo lepi spomini in veliko anekdot. »Ko je leta 2009 po 'spletu nesrečnih okoliščin' (tako se najbrž reče) Radio Brežice dokončno ugasnil, se je moje novinarsko delo nadaljevalo na Radiu 1, kjer sem zadnjih 15 let poročala o lokalnih dogodkih na Dolenjskem, v Beli krajini in Posavju,« pravi. Ob tem je občasno pisala tudi v Dolenjski list. S strastjo pravega novinarstva nam je brez pomisleka vedno priskočila na pomoč z vsemi mogočimi podatki iz svoje legendarne brezčasne beležke ter z vedrimi pripombami in občasno tudi v strogi maniri jezikovne lektorice. V našem časopisu je direktorica in odgovorna urednica Lidia Zbašnik. »Z njo imava dolgo 31-letno zgodovino – sodelavki sva bili na Radiu Brežice in na Radiu 1,« pravi.

V dolgi in bogati novinarski karieri je ostajala zvesta profesionalnim načelom. »Novinarsko pravilo je vprašati še drugo stran. Nekateri niso želeli govoriti. Tem sem rekla: 'Povejte svoje mnenje, povejte svoj zagovor, če vam dajem to možnost. Vedno sem skušala stvari obdelati, osvetliti z vseh strani,« pravi o svojem delu. Z obžalovanjem pa ugotavlja, da je novinarski poklic v družbi že dodobra razvrednoten. Opaža, da se spreminjajo tudi merila pomembnosti novic. »Vsak dan spremljam 'svoj' radio; še vedno mi namreč ni vseeno, kakšne novice sporoča. Želim namreč, da bi nas še vedno radi poslušali zaradi lokalnih novic. Lokalna novica je, sem prepričana, zelo pomembna za tisto okolje,« jo kar prevzame poklicna vnema.

Potem pa malce obmolkne, kot da se je hipoma spomnila nečesa, kar jo vznemirja že nekaj časa. »Vsaka pot se enkrat konča, tudi moja novinarska se zdaj končuje. Rada sem hodila v službo, gotovo jo bom še nekaj časa pogrešala, sodelavce in ljudi, ki sem jih srečevala pri svojem delu. Kljub vsemu mi doma ne bo dolgčas. Čaka me dolg seznam knjig, za katere do zdaj ni bilo časa, mogoče bom pozimi spet vzela v roke pletilke in sedla za šivalni stroj. Ker je zdaj čas obiranja jabolk, se bom mogoče znova spoprijateljila s traktorjem. Tega bo najbolj vesel mož, ki pa se ne bo mogel več hvaliti, da me lahko ugasne, ko se me naveliča poslušati. In ne nazadnje – maja sem dobila novo službo (kot pravi hčerka) – postala sem babica vnuku Artu,« pravi naša stanovska kolegica Jelica Koršič, ki s 1. septembrom odhaja v pokoj.

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista

‹ nazaj