novice

Komentar: Zakaj jih ne slišijo?

1.9.2024 | 13:30 | Dragana Stanković

Dr. Dragan Petrovec je mednarodno priznani pravnik kriminolog in penolog, raziskovalec in humanist, nekdanji profesor na več fakultetah, upokojeni raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo pri ljubljanski pravni fakulteti, predvsem pa eden vodilnih strokovnjakov za izvrševanje zaporne kazni doma in v tujini. Ima dolgoletne praktične izkušnje na tem področju; navsezadnje je bil deset let tudi upravnik ženskega zapora na Igu. Skratka, nesporna strokovna avtoriteta, ki bi se jo še kako izplačalo kaj povprašati, preden bi se lotili priprave predloga nove kaznovalne politike, ki se tiče najobčutljivejšega področja – mladostniške kriminalitete.

Simbolna slika (Foto: arhiv DL)

Pa ga niso vprašali, najbrž niti kakšnega njegovega kolega ne. Še več. Zdi se, kot da je predlog NSi, po katerem bi za krajo, vlom, nasilništvo, upiranje policistom in kar je še podobnih kaznivih dejanj, v zapor vtaknili otroke, stare komaj 14 (štirinajst!) let, nastal na podlagi samo nekaj objav v medijih, brez kakšnih poglobljenih analiz in številk. Podatki v zadnjih petih letih sicer res kažejo porast mladostniške kriminalitete, a iz letnih poročil policije lahko hkrati razberemo, da so slovenski policisti leta 2014 obravnavali 1.942 kaznivih dejanj mladoletnikov, v lanskem letu pa 1.552.

Tudi pravosodno ministrstvo se strinja, da morajo biti spremembe na tako občutljivem področju, kot je mladostniška kaznovalna politika, premišljene in osnovane na dobrem poznavanju posebnosti mladoletniške kriminalitete, saj ima lahko, kot so poudarili, neustrezen odziv države nasproten učinek temu, kar s posebnimi kazenskopravnimi sankcijami za mladoletnike zasledujejo, to je vzgojo, prevzgojo in pravilen razvoj ter ponovno in dejavno vključitev mladoletnika v družbo.

Seveda nihče ne trdi, da mladoletnikom za svoja dejanja ni treba odgovarjati. Prav nasprotno. Toda zapor? »Popoln nesmisel je začeti zatiranje kriminala pri otrocih oziroma mladostnikih,« pravi dr. Petrovec. Podobnega mnenja so tudi njegovi kolegi, ki so jih v zadnjih dneh vabili vsi mogoči mediji in kjer so vsi po vrsti govorili o tem, zakaj je zapor za mladoletnike nesmiseln in zakaj ustrahovanje na tak način ne deluje. Ukrepati je treba drugače, so povedali, predvsem pa je treba takemu mladostniku, še preden pride do kaznivega dejanja in kazenskega postopka, pomagati spremeniti življenjske vzorce. To pa je, roko na srce, res težko, še zlasti pri (mnogih, a ne vseh) otrocih, ki so v romskih naseljih že od rojstva izpostavljeni določenim vedenjskim vzorcem, h kaznivim dejanjem pa jih (spet ne povsod) spodbujajo celo njihovi najbližji.

Nekateri raje govorijo o romski tematiki. Diplomatsko, da ne bi koga užalili. Toda če to želimo ali pa ne, si je treba priznati, da gre vendarle za problematiko, ki se tiče tako Romov kot večinskega prebivalstva. In to problematiko je prav gotovo treba nekako zajeziti. Kako, bi mogoče vedela dekleta v novomeškem Društvu za razvijanje prostovoljnega dela, ki z dušo in s srcem že leta delajo z Romi, se z njimi veselijo in jočejo, njihove otroke vzgajajo in prevzgajajo, jih spodbujajo, predvsem pa jim dajejo povsem realno upanje, da je mogoče živeti tudi drugače.

A tudi njih nihče nič ne vpraša. Žal, kajti njihove izkušnje so neprecenljive in mogoče dajejo uvid v marsikatero na videz nerešljivo vprašanje. »Nismo vsi enaki!« medtem vpijejo Romi. Mar tudi njih nihče ne sliši?

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista

‹ nazaj