posavje

Portret tedna: Marjana Krhin

20.8.2024 | 13:00 | M. Luzar

Trideset let je navzoča v lokalni samoupravi. To ni čisto običajna navzočnost, saj je kot tajnica naredila tisoč in eno stvar, kar se je vtisnilo globoko v hvaležen spomin vsem tistim, ki so se obračali k njej po najrazličnejše nasvete in pomoč.

Leta 1994 je začela delati kot poklicna tajnica takratne Krajevne skupnosti Kostanjevica na Krki, v kateri je bil predsednik legendarni Milan Herakovič. Uvrščajo ju v krog ljudi z največ zaslugami za nastanek Občine Kostanjevica na Krki, ki so jo ustanovili s kostanjeviško odcepitvijo od takratne Občine Krško. »K ustanovitvi je odločilno pripomogla takratna poslanka Marjetka Uhan iz Trebnjega, na katero smo se obrnili za podporo,« pohvali Krhinova, ki je z bogatimi izkušnjami v lokalni samoupravi postala tudi v novonastali občini tajnica in na tem delovnem mestu ostala vse do letošnje nedavne upokojitve.

Sodelovala je med drugim pri gradnji telefonskega omrežja in obvoznice, prenovi kostanjeviškega mestnega jedra, pripravi praznovanja 750-letnice kostanjeviških mestnih pravic, včlanitvi Kostanjevice v Združenje zgodovinskih mest Slovenije. Ob teh velikih lokalnih projektih Kostanjevice na Krki je pomagala tudi pri brezštevilnih večjih in manjših lokalnih akcijah. Kot tajnica krajevne skupnosti in občine je bila »ženska na položaju«. Ampak bolj kot to je bila »Marjana« nepogrešljiv javni servis posameznikom ter organizacijam in društvom, ki se spozna na marsikaj, in s tem, na kar se spozna, nesebično pomaga drugim. Tako o njej pravijo v Društvu podeželskih žena pod Gorjanci, katerega članica je še vedno, v turističnem in vinogradniškem društvu, pihalnem orkestru, Osnovni šoli Jožeta Gorjupa, knjižnici in Galeriji Božidar Jakac. Priznavajo ji organizacijske sposobnosti, češ da so se pri majhnih kot pri najpomembnejših dogodkih lahko vedno zanesli nanjo, saj je iz ozadja poskrbela vsakič za vse podrobnosti, da je vse potekalo na najvišji zahtevani protokolarni ravni, a je hkrati imelo tisto preprosto domačnost, s kakršno se je Kostanjevica kot gostiteljica pravzaprav najbolj vtisnila v spomin visokim predstavnikom iz Slovenije in tujine, ki so, potem ko so »odvezali kravate«, neformalno spoznavali kostanjeviške kulturne in naravne danosti. O Krhinovi pravijo, da njena služba občinske tajnice ni bila nikoli vezana na čas od sedmih do treh in da je to ljudem pomenilo zelo veliko, in da so bila tudi po službi odprta ljudem njena domača vrata, kar se je ob razumevanju njene družine dogajalo dnevno, še posebej je bilo to pred leti med velikimi poplavami v Kostanjevici na Krki, ko je prišla voda prebivalcem zelo visoko v hiše in tesnoba zelo globoko v duše. Da je bila Marjana Krhin vedno, tako rekoč petek in svetek, dosegljiva na telefon in da je bila pripravljena pomagati in da tudi je pomagala, se ve in se bo vedelo tudi v hvaležnem novinarskem cehu. »Marjana Krhin je vedno znala povezovati, usmerjati na najodličnejše poti, pomagati vsem, in zato društva in zavodi, ki delujemo v občini, predlagamo, da prejme kostanjeviški zlatnik,« so zapisali v obrazložitvi k odličju, ki so ji ga podelili na slavnostni seji kostanjeviškega občinskega sveta v veličastnem okolju Galerije Božidar Jakac.

Podelitev kostanjeviškega zlatnika je niti za kanček ne dviguje v oblake samoljubja. »Poglej človeka, poglej ga brez predsodkov, tudi tujca, in vidi v človeku človeka,« neponarejeno pravi gospa Marjana Krhin, »naša Marjana«.

Na Gorjansko cesto, kjer živi zdaj, se je v otroštvu preselila z družino s kostanjeviškega otroka. Njena oče in mati sta bila kleparska mojstra, njun tehnični poklic in njuno gledanje na stvari pa sta Marjano spodbudila očitno zadosti močno k temu, da je po končani kostanjeviški osnovni šoli nadaljevala izobraževanje na gimnaziji v Novem mestu.

Prav v tej srednji šoli se je rodilo znanstvo, ki traja še zmeraj, namreč s sošolcem Matjažem Krhinom, sedanjim legendarnim kapelnikom Pihalnega orkestra Kostanjevica na Krki – Hinijem. Če je bilo to znanstvo korenina nečemu lepemu, družinskemu, pa iz teh korenin rastejo poganjki, namreč sin Gašper in hčerka Ajda ter vnukinji Hana in Neža, tisto lepo in najlepše, kar zdaj krasi Marjanine in Matjaževe dneve. Ko pa nanese, da je v času kaj prostega časa, ga Marjana rada in z dobrimi občutki nameni za branje knjig, kvačkanje, sprehode in obiskovanje kulturnih prireditev pa tudi kuha rada. Ob misli, da letos mineva njenih trideset let v lokalni samoupravi, ki jih je neločljivo prepletla z osebnim življenjem in delom za skupnost, pa pravi: »Pri takem delu spoznaš res veliko najrazličnejših ljudi in doživiš veliko vsega, kar ti odpira svet in te postavi vanj. V bistvu sem vesela za to priložnost, ki sem jo imela.«

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista

‹ nazaj