Odprtje razstave Leile Bartell Sanjske pokrajine /Dreamscapes, Galerija Kocka KCJT

12.8.2024 | 18:00

LEILA BARTELL: Sanjske pokrajine /Dreamscapes

Slikarstvo Leile Bartell izstopa po gestualnih potezah, prefinjeni uporabi barv in značilni abstraktni strukturi naslikane površine. Prepoznavni slog je razvila že kmalu na začetku umetniške kariere, ki se v zadnjem obdobju naglo vzpenja z vidika vse večje razstavne kontinuitete in s tem prisotnosti na širšem prostoru umetnostnega trga.

Če se je na začetku pokazala javnosti predvsem kot poglobljena raziskovalka čistih likovnih prvin, je na do sedaj prehojeni ustvarjalni poti dosegla tisto stopnjo zrelosti, ko se lahko deloma razbremeni zavestnega raziskovanja in pusti prosto pot instinktivnim in čustvenim prvinam svojega umetniškega temperamenta in talenta. Kajti ravno sproščenost ustvarjalnega procesa jo umešča v sedanji likovni trenutek, katerega dragocena vrednost je spontanost in neposrednost ob prirojeni ustvarjalni potenci. Tokrat se domačemu občinstvu predstavlja s serijo slik malega formata, poimenovanih Dreamscapes (Sanjske pokrajine), v katerih na platno prenaša avtorski izbor intimistične tematike v kombinaciji s konceptualno premišljeno likovno sintakso geste in barv.

Leila Bartell torej skozi zasnovane podobe spodbuja razmislek o tem, kako je sodobnemu človeku v labirintu časa težko priti na sled temu, kar je, kar potrebuje in kar je zares pomembno in bistveno. Pri tem zgolj na videz preproste abstraktne podobe odražajo analogije in kontraste med zavednim in nezavednim delom človeške psihe, med razumom in čustvi, resničnostjo in domišljijo. Obenem zrcalijo pogled na tisto, kar se v resničnosti evocira v obliki želja, hrepenenja, konfliktov ali strahov. Njene sanjske pokrajine ali, bolje rečeno, pejsaži duše, so torej med seboj prepleteni nadrealistični, fantazijski, skrivnostni prostori, ki predstavljajo različne nivoje človekove podzavesti in so simbolna vzporednica njegovi zavesti. Nekakšen vmesni svet, v katerem domujeta enigmatičnost in simbolna pomenljivost in ki ga v težnji po ekspresivnost avtorica ureja svojim čustvenim in miselnim predstavam adekvatno.

Avtorica slika podobe na platno »alla prima«, saj pusti, da jo vodi nakopičena kreativna energija, zaradi katere se njihova izvedba in interpretacija naravno razvijata med delom. S tega stališča je njen pristop k slikanju neobremenjen, spontan, pri čemer se lahko sklicujemo tudi na njen živahni temperament. Sanjske pokrajine namreč ekspresivno oživlja predvsem z ritmom svoje slikarske poteze. Z njenim tekočim prehajanjem in variabilnim ponavljanjem doseže, da odseva pigment v sliki takšno frekvenco, da pride do pravega izžarevanja in valovanja energije, zaradi česar dobijo oblike povsem organske značilnosti. A njen ustvarjalni svet je enakovredno obdarjen s premišljenostjo in racionalnimi potezami, na katerih tudi temeljijo njena likovna raziskovanja. V samo jedro likovne izraznosti segajo njene sanjske pokrajine z barvami, ki se raztezajo znotraj slikovnega polja v globino, in s tem v kozmos iztekajočega se prostora. Avtorica jih polaga na platno premišljeno ter s pravo mero pretanjenosti, zaradi poudarjene senzibilnosti pa je mogoče njihovo uporabo razumeti tudi kot utelešenje posameznih občutkov. Največkrat uporablja rdečo, črno, modro in zeleno, pa tudi žlahtne vmesne gradacije. Na slikovno polje jih nanaša v slojih, z značilno široko potezo, ponekod jih plasti pastozno, spet drugod lazurno, skoraj transparentno. Ker nastopajo barve hkrati kot materija in oblika, temu primerno spreminja njihovo intenziteto, ostrino in čistost odnosov; stopnjujoče se odtenke iste barve postavlja skupaj, pri čemer učinkuje enoviti pramen barve ob stiku s temnejšo površino optično svetlejši in obratno. Včasih je težko določiti, kaj ima na sliki prednost, ali sama barva ali ritem, v katerem se amorfne barvne oblike razprostirajo. Notranja »arhitektura« sanj se namreč nenehno spreminja, kar je v skladu s stalno spreminjajočo se človeško naravo.

Slike Leile Bartell imajo torej notranji in zunanji ritem. Avtorica jih gradi tako, da je v njih vse, kar je zunanjega, posledica globokega uvida v notranje življenje in doživljanje. V vsebinskem pogledu večplastno prepleta misli in vsebine, ki jih je doživela in likovno podoživela. Želi namreč ustvariti samosvoje pokrajine duhovnega prostora, ki so zrcalna podoba njene občutljive duše, ki spregovori odprta za pretok vsega, kar prinaša življenje. In če se morda zdi, da na podobah za trenutek zaslutimo tesnobo ali nemir, ta ne prevlada, ampak se pod odločno radoživim čopičem usklajuje v likovno harmonijo, kar izpričuje, da je avtorica, četudi delno izhaja iz tovrstne predstave o nezavednem, v bistvu skladna v svoji naravi, kar sublimira v likovnem zapisu, ki zaživi pred nami kot resnična (slikarska) afirmacija življenja.

***

Katarina Dajčman

Dolenjski muzej Novo mesto

‹ nazaj