šport

Komentar: Počutiti se olimpijsko

27.7.2024 | 16:50 | Igor Vidmar

Pa se je začelo. Uvod je bil res vrhunski – Giro, nogometni Evro, Tour pa atletsko in kajakaško evropsko prvenstvo pa še odbojka, plezanje in motokros. Tako dobro se ljubitelji športa in občudovalci športnih uspešnikov že dolgo nismo imeli. Kaj vse smo dosegli! Mi? No, ja, oni. Ampak počutimo se, kot da smo vse to dosegli mi. Tako se človek pač počuti, ko leži na kavču in gleda Pogačarja, Gajserja, Hočevarja, Urnauta, Garnbretovo, Čeha pa še koga. Najjači smo! Ves svet se samo čudi in nas občuduje. Vsaj zdi se nam tako.

Petkovo odprtje OI (Foto: zajem zaslonske slike)

Koliko jih bo? Pet, osem, deset, enajst? Več? Medalj, seveda. Na prvih treh igrah pod svojo zastavo smo jih dosegli po dve. V Barceloni bronasti, v Atlanti srebrni in v Sydneyju zlati. Potem se je usul plaz. V Atenah in Pekingu jih je bilo že pet, v Londonu in Riu štiri, v Tokiu spet pet, od tega tri zlate. Tudi tokrat je kandidatov za medalje cel kup, za zlato pa najbolj resno kandidirata dva, ki sta zlato osvojila že pred tremi leti v Tokiu, Janja Garnbret in Benjamin Savšek. Tretji tokijski olimpionik, obtolčeni Primož Roglič, bo, namesto da bi kolesaril v Parizu, doma lizal rane po padcih na Touru. Savšek in Garnbretova sta v svojih disciplinah prva favorita, a njun šport je tak, da lahko že majhna napaka pomeni konec sanj o medalji.

Medalje si lahko resno obetamo tudi od metalca diska Kristjana Čeha, koga od judoistične odprave, še koga drugega izmed slalomistov na divjih vodah poleg Savška in jadralca Tonija Vodiška, ki bo tekmoval v atraktivni disciplini formula kite. Na širšem seznamu favoritov, torej tistih, ki lahko presenetijo, je še kdo. To so nedvomno odbojkarji pa skakalka v višino Lia Apostolovski, tretja z letošnjega dvoranskega svetovnega prvenstva. Kolesarji brez poškodovanega Rogliča in utrujenega Pogačarja, ki bi mu olimpijska proga po mnenju nekaterih strokovnjakov ustrezala, ter z Mohoričem, ki je po bolezni med Tourom povsem zunaj forme, lahko upajo le na čudežen razplet. Ob sanjskem razpletu bi se lahko visoko uvrstili tudi rokometaši. Pri vseh, celo pri Garnbretovi, pa je na poti do zmage ali vsaj medalje kopica če-jev. Konkurenca je na igrah močnejša kot na drugih tekmovanjih, na katerih so letos uspešno tekmovali; za vse športnike so olimpijske igre prvi cilj sezone, nanje so se nekateri pripravljali vsa tri leta od iger v Tokiu, nanje bodo prišli najbolje pripravljeni.

Upoštevajoč vse to, bi osvojenih tokijskih pet medalj, tudi če ne bo treh zlatih, sijajen izkupiček. Mogoča so presenečenja, prijetna in neprijetna. Olimpijske igre jih vedno prinesejo. Veliko. Zato so olimpijske zgodbe tako močne. Precej filmov je bilo posnetih in knjig napisanih z olimpijskimi zgodbami.

Govorimo o medaljah, kot da bi bili to jurčki, ki jih gremo nabirat v gozd. A olimpijske igre in gobarjenje imajo tudi kakšno podobnost. Včasih greš v gozd in ne najdeš niti enega jurčka, drugič jih domov prineseš polno košaro. Stvari se morajo poklopiti. Prvi pogoj je, da greš v gozd oziroma da se uvrstiš na olimpijske igre. Da to ni tako preprosto, dobro ve na primer Luka Dončić. Tudi odbojkarji, ki gredo tokrat prvič na olimpijske igre, čeprav so že precej dolgo v samem svetovnem vrhu, bi imeli precej povedati. Ali pa Urška Žolnir, ki je, da bo lahko s povabilom nastopila na igrah v Atenah, izvedela šele dva dni pred odhodom, potem pa je osvojila medaljo. Da kdaj za uvrstitev na igre ni dovolj niti to, da si najboljši na svetu, bo znal razložiti kanuist Luka Božič.

Dolenjci, Posavci in tokrat tudi Belokranjci imamo letos rekordno število olimpijcev, vendar nihče izmed njih ne sodi med favorite. Zadnji se je mednje tik pred zdajci, kot pred dvajsetimi leti Urška Žolnir, uvrstil novomeški kolesar Domen Novak. Mogoče pa je to dober znak.

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista

‹ nazaj