bela krajina

Portret tedna: Nada Žagar

2.7.2024 | 13:30 | Milan Glavonjić

Nada Žagar se je po 37 letih poslovnega in strokovnega vodenja Zavoda za izobraževanje in kulturo (ZIK) Črnomelj poslovila od delovnega mesta direktorice. V več kot osmih mandatih je zaposlila 107 sodelavcev, zamenjala 19 ministrov na področju izobraževanja, 14 na področju kulture, 11 belokranjskih županov in županj ter še bi lahko naštevali. Prispevala je k profesionalnemu in osebnemu razvoju veliko zaposlenih, kar se je še dodatno odražalo v odličnem delovnem vzdušju in uspešnosti zavoda. ZIK je ugledna organizacija na nacionalni ravni, ona pa njegovo poosebljenje. »Bolj kot na posamezne projekte, za katere na tem mestu ni prostora, da bi jih naštela, sem ponosna na svoje vizionarstvo, strateško razmišljanje, intuicijo in navdih za nenehni razvoj.«

Po osnovni izobrazbi je sociologinja, in pred skoraj štirimi desetletji ni niti vedela, kaj natančno bi lahko delala, zato ni bilo prav veliko izbire pri iskanju zaposlitve. Ko je njen mož videl oglas v Dolenjskem listu za delovno mesto direktorice, jo je prepričal, da se prijavi. Med petimi kandidati so jo izbrali za vršilko dolžnosti direktorice, dokler ni imela dovolj delovnih izkušenj. Pridružila se je kolegici Mariji Miketič, ki ji je ves čas nudila vsestransko podporo. »Malo za šalo, malo za res, večkrat povem, da če ne bi bilo nje, najbrž ne bi ostala na ZIK-u več kot en mandat.« Ni se ustrašila takratne finančne izgube zavoda; zavihala je rokave in najprej napisala sanacijski načrt, čeprav v začetku ni čisto dobro vedela, kaj to sploh je. Zavedanje, da se mora kot direktorica dodobra podučiti tudi o financah, poslovodenju in o trženju, jo je odpeljalo na ljubljansko Ekonomsko fakulteto, kjer si je pridobila magisterij znanosti s tega področja.

Vsak novi mandat so zaznamovala obdobja rasti, inovacij in nenehnega izboljševanja, z vizijo, da je treba vsesplošno ljudsko prosvetljevanje pripeljati v vsako belokranjsko vas. »V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je Kulturni dom pokal po šivih od številnih udeležencev izobraževanja odraslih, ki so bili vključeni v programe za pridobitev izobrazbe. Začetek novega tisočletja pa je prinesel spremembe, hitro prilagajanje novim razmeram, to je projektom, kar mi je predstavljalo veliko zadovoljstvo in strokovni izziv.« Nikoli ni bila na bolniški – če je bilo kaj njej ali sinovoma, je koristila redni dopust. Njen prispevek ni bil spregledan, saj je leta 2007 prejela priznanje Andragoškega centra Republike Slovenije na nacionalni ravni za prizadevanja na področju kakovosti dela. Del obsežne biografije razkriva, da je pisala in objavljala v strokovnih publikacijah, teh prispevkov je 24, je soavtorica filmov, ki so nastali v ZIK-ovi produkciji, predavateljica trženja in komunikacije. »In ne nazadnje, izjemen pečat sem pustila na področju kulture in razvoja tradicionalnih projektov za spodbujanje ustvarjalnosti mladih. Brez mene ne bi bilo obnovljenega Glasa mladih, Župančičeve frulice, ZIK-ove gledališke skupine, kiparske kolonije mladih in filmskega tabora. Pri vseh sem bila idejna vodja, pobudnica, podpornica, članica strokovnega tima, evalvatorka in skrbela za njihovo finančno vzdržnost.« Za vse to jo je Zveza ljudskih univerz Slovenije z devetimi uglednimi podporniki prijavila na javni razpis Ministrstva za izobraževanje za nagrado na področju šolstva za življenjsko delo. Rezultati bodo znani to jesen.

Vloga direktorja je večplastna in izjemno zahtevna. Na eni strani je treba biti trden, vztrajen, pogumen in odločen, kar včasih ni všečno, po drugi strani pa prilagodljiv, popustljiv in razumevajoč. Nenehno je treba loviti ravnotežje med dobrobitmi za ljudi, zaposlenih in udeležencev ter cilji in koristmi organizacije. »Z leti sem se naučila razumeti, kaj je moje poslanstvo, zato je bilo težko ločiti službeno od zasebnega. V javnosti nisem bila samo privatna oseba, ampak so me ljudje videli kot direktorico ZIK-a, kar je pomenilo, da sem vedno predstavljala ZIK, hote ali nehote. To je prineslo s seboj večjo odgovornost, skrb za osebno urejenost, prijazno vedenje in povezovanje z deležniki v okolju.« Še posebej je ponosna, da je zapustila krasen kolektiv, urejene prostore ljudske univerze, začetek celovite prenove kulturnega doma, zajeten kupček denarja na računu in pogodbe za projekte za naslednjih pet let. ZIK je v vrhunski kondiciji, kot še nikoli. »Ja, in na vrhuncu moči sem dala odpoved, zaradi nespoštovanja mojega dostojanstva s strani moje naslednice. Pametni pravijo, da je treba oditi, ko si na vrhu.« Če bi morala izluščiti, kaj je imela najraje, so bile to strokovne ekskurzije v tujino, financirane iz evropskih sredstev. Od vsepovsod je prinesla obilico novih idej in sodobne pristope. Moto Nade Žagar, ki odhaja ponosno in z dvignjeno glavo, je: »Ne zri v tisto, kar vidiš, glej tisto, česar še ni!«.

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista

‹ nazaj