kultura

Joško Šimic v objektiv ujel nepozabne utrinke življenja vodomca

30.6.2024 | 13:30 | Besedilo in fotografije: M. Ž.

Straža - V avli kulturnega doma v Straži so sinoči v sklopu Dolenjskih dnevov ob Krki odprli samostojno fotografsko razstavo ljubiteljskega fotografa Joška Šimica iz Stopič pri Novem mestu z naslovom Vodomčeva zgodba.

Joško Šimic pokaže na fotografijo, kjer samička vodomca sprejema ribo od samčka, in pove, da če to naredi, je pripravljena na parjenje.

S fotografijo se Šimic ljubiteljsko ukvarja osem let, njegov podpis pa nosijo številne fotografije narave in živali, vse bolj pa je v njegovem opusu zastopana tudi portretna fotografija. Ima fotografski naziv F1 FZS, kar pomeni fotograf prvega razreda Fotografske zveze Slovenije, ter je sodeloval že na številnih tujih in domačih tekmovanjih. V letu 2023 se je udeležil desetih tujih in petih domačih razstav ter skupaj osvojil: 14 zlatih, po štiri srebrne in bronaste medalje ter 28 diplom. Letos se poteguje za naziv KMF (kandidat za mojstra fotografije) pri Fotografski zvezi Slovenije.

Vodomčeva zgodba, ki je njegova druga samostojna razstava, prvič se je predstavil v Galeriji Krka z razstavo Vode, je zapis pomembnega dela v življenju para vodomcev v izjemnih 20 fotografijah. Par, ki je priletel v potok Klanfer, si je tam ustvaril ljubezensko zgodbo in vzgojil dva mladiča, konec julija pa odletela proti reki Krki. Opazovanje je leta 2020 v presledkih trajalo kar pet oziroma šest mesecev, kako je bilo in kaj vse je doživel, pa je Šimic vestno zabeležil v nekakšen dnevnik in tako je poleg fotografij nastala tudi na papir napisana Vodomčeva zgodba.

Čakanje in potrpežljivost sta se obrestovali

»Moja velika želja je bila posneti res dobro fotografijo vodomca. Kar nekajkrat sem ga že fotografiral, vendar ti posnetki so bili res od daleč. Tako sem se zadeve lotil bolj resno in ga začel iskati. Veliko sem prehodil ob reki Krki. Se s čolnom prevozil po njej, a vedno se je pojavil na zelo nedostopnem mestu. Opazim ga ob vaškem potoku Težka voda, ko prileti mimo mene kot torpedo. Sledilo je čakanje. Sedem dni sem bil ob potoku trikrat na dan, a se ni prikazal. Nato mi kolega sporoči, da v njegovem ribniku nek moder prič lovi zlate ribice. Nisem ga dočakal in tudi ribnik je kmalu zamrznil in nič od tega projekta. Zima je šla mimo, vodomca pač ni,« je Joško Šimic zapisal v uvodu zgodbe, ki si jo v celoti lahko preberete v priponki spodaj.

In potem je prišel 1. marec, ko je na nedeljskem pohodu ob potoku Klamfer opazil malo modro kepico na veji. Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, kako je bil vesel in navdušen. Za ilustracijo vam v branje ponujam zapis iz 5. marca: »Čez pet dni se zgodaj zjutraj vrnem na mesto, kjer sem opazil vodomca. Postavim šotor, pripravim vse potrebno za fotografiranje in čakam. Bo, ne bo, bo, ne bo! Ni ga bilo. A nisem obupal. Vrnil sem se nazaj popoldan. Isti postopek in ob 14.53 prileti na drugo vejo kot sem pričakoval. Pozira v vsej svoji lepoti. Fotoaparat je kar pregoreval. Dve uri v šotoru popolnoma sključen na pol skoraj v vodi sta minili kot bi trenil. Ko se je odmaknil, sem na hitro odšel tudi jaz. O navdušenju, da ne govorim. Hitro uredim svojo prvo pravo fotko vodomca. Kaj naj rečem, nepopisno veselje. Uspelo je.«

Ni bil šotor beguncev

Med vsem tem opazovanjem se je zgodilo tudi nekaj dogodkov, ki so prerasli v anekdote. Tako je en dan opazil, da se je vodomec prestraši, kot da ga je nekaj vznemirilo. »Sprva ni bilo slišati nič, nato pa pridejo tri ženske iz sosednje vasi vse prestrašene in zaskrbljene. Namreč, ko se je ena od punc odpravila teči ob potoku, je zagledala moj šotor. Stekla je domov po sestro in mamo ter so skupaj prišle na ogled. Mislile so, da v šotoru počivajo begunci. Čez naše kraje jih pride kar veliko. Ko stopim iz šotora, vse prestrašene začnejo vpiti. Ko me njihova mama le spozna in pove, kaj so si mislile. 'Smo klicale policijo, toliko da veš.' In tako smo zadevo lepo skupaj pomirili.«

Kamuflažni šotor, v katerem je Joško preživel kar nekaj ur, čakajoč na 'svoj' par vodomcev.

V pogovoru z Mojco Badovinac je fotograf Joško Šimic zbranim povedal, zakaj ga tako navdušuje ta majhna, a tako lepa in barvita ptica, pa tudi veliko zanimivega o njej, o njenih značilnostih, življenju, življenjskem prostoru … Odprtje razstave je z nastopom obogatila glasbena gostja flavtistka Veronika Hudournik, ki je nedavno diplomirala na ljubljanski Akademiji za glasbo. V avli straškega hrama kulture pa si jo lahko ogledate do 31. avgusta, in sicer v ponedeljek in petek od 8. do 15. ure ter v sredo od 11. do 19. ure.

‹ nazaj