dolenjska

Komentar: Pesniki vedo, kaj je lepo

30.6.2024 | 19:15 | Igor Vidmar

Denis Škofič, pesnik, letošnji Cankarjev nagrajenec, je danes Novomeščan. In še vedno tudi Prekmurec. Otroštvo je preživel in odrasel ob Muri, kjer je kot Huckleberry Finn v rokavu plul s svojim splavom. Do danes se je Mura spremenila, nekaj, kot je to počela že ves čas, sama, za drugo je poskrbel človek. V Novo mesto je, če izvzamemo, da so ga tu hoteli zaposliti za učitelja slovenskega jezika, prišel zato, ker ima Novo mesto Krko. Pravi, da je Krka lepa, taka, kot je bila nekoč Mura. Ko človek še ni posegel vanjo in jo skazil, je najbrž mislil s tem.

Morda mi, ki vse te lepe stvari okrog sebe gledamo vsak dan, njihove lepote niti ne opazimo. Ko nam vsake toliko časa televizija postreže izjavo kakšnega tujega turista, ki ne more prehvaliti lepote naše dežele, skomignemo z rameni in si mislimo, da so ga najbrž plačali, da tako govori, ali pa da ni še vsega videl. Kaj pa če je vse to res?

V ponedeljek se bo v Novem mestu začel festival Krka Outdoor. S svojimi rečnimi zgodbami ga bo odprl Martin Strel, človek, ki dobro pozna res veliko rek po vsem svetu, ki je preplaval Donavo in Mississippi od izvira do izliva pa Jangce, Muro, Kolpo, Ljubljanico in na začetku svojega plavalskega popotovanja tudi Krko. Pravi, da mu je od slovenskih rek najlepša Soča, da take reke ni videl nikjer na svetu. A če je Soča po njegovem svetovna reka, je Krka zanj slovenski biser. »Krka mi da dobro energijo,« pribije.

Večino dogodkov, ki danes sestavljajo festival Krka Outdoor, so si zamislili, da bi spodbudili življenje na reki, ki je bila pred desetletji v Novem mestu precej bolj obljudena kot danes, čeprav je bila, kot se je spominja Martin Strel, ki si jo je od izvira do izliva natanko ogledal in jo med plavanjem tudi okusil leta 1979, takrat to čisto druga reka, predvsem med Stražo in Otočcem. Onesnažena, umazana in smrdeča je bila. Vanjo so se stekale fekalije iz naraščajočih naselij, vanjo je mlada socialistična industrija bolj ali manj nenadzorovano spuščala tudi strupene odplake. Starejši meščani se še dobro spomnijo, kako so vedeli, katere barve blago delajo tisti dan v Novoteksu, še se spomnijo pogleda na temno modro kalno reko, po kateri so plavale bele ovčice, velikanski kosi pene od detergentov, ki jih je uporabljal ponos novomeške tekstilne industrije. A tisto, kar je priteklo iz Novoteksa, niti ni bilo najbolj nevarno, nevarnejše so bile snovi, ki so pritekale iz nekaterih drugih tovarn in niso bile vidne našim očem, pa tisto, kar se je scejalo v Krko z bližnjih polj. Danes Krka ni več taka, je čista in primerna tudi za plavanje, vendar to vedo le redki posamezniki, ki se še kopajo v njej, se potapljajo ali veslajo.

Kako vrniti življenje na reko Krko, kako Novomeščane prepričati, da se vržejo vanjo, ko se njena temperatura približa dvajsetim stopinjam? Skandinavci bi se v njej navdušeno kopali, že ko bi jih imela 13 ali 15 stopinj. Kako jih spraviti v čolne, v kajake ali kanuje, ki jih ne manjka, prekucnjenih na trebuh, pozabljenih za številnimi novomeškimi hišami. Kako jih prepričati, da iz Krke posrkajo vsaj delček tiste dobre energije, o kateri govori Martin Strel, ali pa da doživijo lepoto, o kateri govorijo popotniki iz daljnih krajev, ko pridejo k nam? Najbrž težko. Njena umazana leta so naredila svoje. A poskusiti ni greh. Če ne verjamete Martinu Strelu, prisluhnite pesniku. Pesniki vedo, kaj je lepo.

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista

‹ nazaj