dolenjska

Poslovil se je Ivan Maričič

11.6.2024 | 13:50 | Suzana Krvavica
Natalija Petakovič

Preteklo sredo, 5. junija 2024, smo se na pokopališču v Srebrničah poslovili od našega dragega sodelavca Ivana Maričiča – Čiveta, učitelja športne vzgoje. Upokojil se je novembra lani, torej še v letošnjem šolskem letu. Poln načrtov, kako bogato bo preživljal novo življenjsko obdobje, in neizmerno vesel ter hvaležen za vse, kar mu je življenje dalo in mu še bo, se je poslovil od nas. Nismo slutili, da zadnjič.

Kmalu zatem smo izvedeli za njegov boj z boleznimi. Zaupali smo njegovemu optimizmu, zdravnikom, podpori družine, prijateljev in sodelavcev in nihče od nas ni podvomil, da ne bi zmogel teh preizkušenj, zato smo bili še toliko bolj pretreseni ob novici, da se je plemenito srce našega dragega Čiveta za vedno ustavilo. Odšel je v čudoviti pomladi, ki jo je ves čas nosil v sebi, kot bi nam želel tako še poslednjič sporočiti, da se življenje pravzaprav nikoli zares ne konča.

Čiveta je v Novo mesto iz Ljubljane konec 80. let prinesla ljubezen. Šiškar, kot je rad rekel sam sebi, po srcu in genih pa tudi Belokranjec in Dolenjec, je v teh treh desetletjih postal naš, Novomeščan.

Rodil se je v Ljubljani 11. avgusta 1959. Rasel je v delavski družini. Njegova mama je v Ljubljano prišla delat iz Suhe krajine, oče Belokranjec je svoj kruh služil v Litostroju. S sestro Lidijo sta rasla obdana z ljubečimi starši, v okolju, ki je ponujalo veliko možnosti za druženja in v katerem ni manjkalo dobre volje in veselja do življenja. Hvaležnost staršem je izkazoval tudi v predani skrbi za ostarelo in bolno mamo.

V Ljubljani je končal svoje šolanje na bežigrajski gimnaziji ter študij na fakulteti za šport. V letih od 1982 do 1992 je poučeval telovadbo na več osnovnih šolah v Ljubljani, na Gimnaziji Novo mesto pa se je kot učitelj športne vzgoje zaposlil 1. 9. 1992.

Z ženo Leo sta si v Novem mestu ustvarila ljubečo družino. Rodila sta se jima sinova Nejc in Matija. Nanju sta prenesla svoje plemenite vrednote, veselje do življenja, športa, umetnosti, predvsem pa do sočloveka. O svoji ženi in sinovih je vedno govoril s ponosom in neomajno ljubeznijo ter hvaležno sprejemal bližino, ki so jo stkali med seboj. Duhovna dediščina, ki jo je zapustil svojim dragim, je neizmerna.

Čive je bil športnik po duši in po svojem načinu življenja. Planinec, kolesar, hokejist, tekač, plavalec, turni smučar … Njegov poklic in zasebno življenje sta se tako ves čas prepletala. Na šoli je bil mentor košarkaricam, gimnastičnim in drugim ekipam, dijake in sodelavce pa je navdušil za Ljubljanski maraton, ki ga je vsa leta tudi sam odtekel. Vrsto let je predano vodil tudi obvezne planinske ture in dijakom približal planinstvo in naše gore. Čeprav bi težko rekli, da je bil tekmovalen po duši, je z gimnazijskimi ekipami požel številne uspehe na občinskih, področnih in državnih tekmovanjih.

Čive je imel vedno veliko razumevanja tudi za tiste, ki niso bili ravno ljubitelji športa. Vedno jim je prisluhnil, upošteval je njihove najrazličnejše omejitve in zadržke, se jim prilagodil in jim tako s svojo odprtostjo osmislil pomen gibanja. To smo dijaki in sodelavci pri njem zelo cenili.

A ne le šport, tudi umetnost je bila pomemben del njegovega prostega časa. Z ženo Leo sta redno obiskovala gledališke, predvsem pa filmske predstave, zanimalo ga je dogajanje v umetnosti in svoje vtise je vedno rad podelil z nami. Bil je zavzet bralec in redno smo se srečevali na literarnih večerih in drugih kulturnih prireditvah. Zadnja knjiga, ki jo je prebral, je bil lanskoletni dobitnik kresnika, roman Lada Kralja Ne bom se več drsal na bajerju, ob katerem je podoživljal spomine na otroštvo in mladost v Šiški. Kdo bi si mislil, da se bo naslov romana žal tako dobesedno uresničil.

Čive je rad potoval tako z družino kot s sodelavci. Vedno so ga navduševale lepote narave, posebej doma se je počutil zlasti v slovenskih gorah in v Dalmaciji, kamor se je vračal ves čas. Skupaj smo preživeli številne lepe trenutke na izletih in ekskurzijah. V naših srcih in spominih bo ostal kot sodelavec in prijatelj, ki je vedno imel posluh za sočloveka, kar se je odražalo tudi v njegovi humanitarnosti in pripravljenosti pomagati bližnjemu. Topel, vljuden, izjemno spoštljiv, prijazen, razgledan, kritičen, neposreden in človeški nikoli ni skoparil s komplimenti, prijaznostjo, drobnimi pozornostmi in spodbudnimi besedami, ki so nam pobožale dušo in polepšale dan.

Čive je vsako novo generacijo mladih pospremil na novo življenjsko pot z besedami pokojnega prijatelja Nejca Zaplotnika: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel; kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.« Čive je svoj cilj dosegel in hvaležni smo, da smo del naše in njegove poti prehodili skupaj. Pognal je korenine svojega bitja med nas in za vedno bo ostal znotraj kroga, ki ga je zarisalo življenje.

‹ nazaj