dolenjska

Komentar: Zakaj stavkajo? Kmetje kot tekstilci

25.2.2024 | 15:30 | Igor Vidmar

V četrtek so se kmetje s traktorji na ceste podali tudi v Novem mestu. (Foto: arhiv DL: M. L.)

Kmetje stavkajo. V Franciji in še kje. Tudi pri nas. Zakaj? Ker nekaj ni v redu. Kaj? Marsikaj!

Slovenija je bila nekoč agrarna dežela, v kateri so naši predniki pridelali vse, kar so potrebovali, in celo izvažali so, iz Dolenjske na Dunaj na primer do prihoda Francozov, ki so ukinili Gorske bukve, imenitno vino, ki je v primerjavi z laškimi in renskimi vini dosegalo celo dvojno ceno, in do račje kuge rake iz reke Krke. Danes bi rekli, da smo bili samooskrbni in izvozno usmerjeni.

Starejši se še spomnimo, kako je bilo pred »prihodom demokracije«, ko so se med drugim na široko odprla vrata tudi strašansko poceni robi iz daljnih dežel. Če izvzamemo kavbojke, ki smo jih pod vplivom Johna Wayna, ameriških filmov in hipijev hodili kupovat v Trst, je bilo takrat vse, kar smo imeli na sebi, izdelano v bližnjih tovarnah, do katerih na primer Novomeščani v veliki večini nismo imeli niti uro vožnje. Blago za maturantsko ali poročno obleko so stkali v Novoteksu, sešil pa jo je najbližji krojač, srajca in ženska obleka sta bili sešiti v Labodu, spodnje perilo in majica s kratkimi rokavi v Beti v Metliki, modrc v Lisci v Sevnici, delavske halje in kombinezone so šivali v Manufakturi pri Kandijskem mostu. Novomeški tekstilni delavci so dobro živeli. Imeli smo tekstilno samooskrbo.

Kakšno zvezo pa imajo propadli tekstilci s stavkajočimi kmeti? Veliko. Gre za enak oziroma zelo podoben princip. Tekstilce, pa ne samo naše, po vsej Evropi je bilo enako, je pokopala cenena konkurenca z Daljnega vzhoda. V Evropi ne moremo narediti majice za 50 centov. V Indoneziji s tem nimajo težav. V Indoneziji tekstilna podjetja zaposlujejo najrevnejše prebivalce mest in jih tudi mizerno plačujejo, poleg tega okoljski standardi tam niso tako strogi kot pri nas, tekstilna industrija pa velja za eno najbolj umazanih. Ko je popustila zaščita pred tujo (ceneno) konkurenco, je bilo za naše tekstilce vsega hitro konec. Tudi tekstilni delavci so protestirali in stavkali. Danes več ne stavkajo, ker jih več ni.

Tako kot z bombažnimi majicami je tudi s kmetijskimi pridelki. Evropski kmet se ob vseh okoljskih omejitvah in plačah zaposlenih ne more meriti s pridelovalci iz dežel, kjer je delovna sila čisto poceni in kjer pridelovalce predpisi v zvezi z rabo agrokemikalij in varovanjem okolja ne omejujejo tako kot pri nas. V Evropi pridelana hrana je zaradi vseh omejitev veliko kakovostnejša. A je zato tudi dražja. To pa kupca ne pritegne in s police raje vzame cenejši pridelek. In potem mesar ekološko pridelano meso krškopoljca, ki mu ga čez dan zaradi višje cene ni uspelo prodati, vrže k preostali svinjini bistveno nižje kakovosti, da ga po bistveno nižji ceni sploh lahko proda.

Dve izmed ključnih zahtev francoskih kmetov sta omilitev omejitev v zvezi z rabo kemikalij in zaščita pred tujo konkurenco. Medtem ko prva zahteva ne gre ravno v prid potrošnikov, saj pomeni raba marsikdaj precej škodljive kemije ob večjem pridelku tudi pridelavo manj kakovostne hrane in večje onesnaženje okolja, pa je druga zahteva tudi za potrošnika zelo smiselna, saj ga ščiti pred poceni pridelano hrano bistveno slabše kakovosti. Z omejitvijo uvoza cenene, na tako ali drugače sporen način pridelane hrane bi Evropska unija zaščitila kmeta in tudi potrošnika oziroma prebivalstvo. Hrana bi bila potem sicer dražja, ampak …

Kdo torej ogroža slovenskega kmeta, da protestira? Po transparentih z lanskih in letošnjih protestov sodeč predvsem Robert Golob, njegova vlada in nevladniki, naravovarstveniki. Mar res? Tudi pod prejšnjo vlado so imeli naši kmetje iste in enake težave, pa niso protestirali. Kmetje protestirajo tudi v Franciji in še kje drugje. Večina njihovih težav je posledica globalizacije kmetijske proizvodnje in podnebnih sprememb, za katere je delno odgovorno tudi kmetijstvo. Slovenski kmet se je prisiljen drenjati na globalnem kmetijskem trgu, na katerem pridelovalci jabolk konkurirajo pridelovalcem banan, govedorejci ribogojcem in pridelovalci pšenice pridelovalcem riža. Globalni trgovci kupujejo tam, kjer je cenejše, to pa je tam, kjer so stroški pridelave manjši in pridelek večji. Stroški pridelave so manjši, kjer so delavci slabše plačani, kjer so najbolj izkoriščani in imajo najmanj pravic, pridelek pa je največji tam, kjer porabijo največ kemije. Medtem ko Evropa s samoomejevanjem rešuje planet, kapital na drugih koncih sveta vpliva na bistveno ohlapnejše predpise in koruptivnost državnih uradnikov. Si morda kdo želi, da bi po zgledu požigalcev tropskega deževnega pragozda pri nas požgali kočevske gozdove, zemljo preorali in posevke z letali zalili še z rekami kemikalij, ki bi se potem znašle v vodi, ki teče iz naših pip?

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista

‹ nazaj