dolenjska

Privatizacijski gradbeni mogotci skrbijo za struge slovenskih rek

1.9.2023 | 17:20 | Primož Cirman, Tomaž Modic

Največ koncesij, kar za tri od devetih območij, ima Dari Južna, ki ga je revija Manager lani skupaj s soprogo uvrstila med deset najbogatejših Slovencev. (Foto: Bobo)

Podjetja, ki jim je država prepustila čiščenje strug rek in hudournikov, so eno za drugim končala v rokah privatizacijskih in gradbenih mogotcev. V zadnjih treh letih so dobila rekordne prilive.

Katastrofalne poplave so odprle tudi vprašanje, ali bi narasle vode povzročile manj škode ob skrbnejšem čiščenju strug rek, potokov in hudournikov. Ti so se namreč ob stoletnih padavinah na goratih območjih spremenili v deroče blatne reke, ki so z neočiščenimi hlodi in ostanki lesa zamašile in odnašale mostove. Več strokovnjakov meni, da se čiščenje strug in brežin v zadnjem desetletju zanemarja.

Iz vrst gradbincev je že mogoče slišati opozorila, da se interventnega čiščenja vodotokov ne bodo lotili, če jim država za to ne bo zagotovila dodatnega denarja. Toda podatki, ki smo jih zbrali v uredništvu necenzurirano.si, kažejo precej drugačno sliko. V zadnjih treh letih (2021, 2022, 2023) je namreč država za javno službo urejanja voda namenila rekordne vsote denarja – skupaj več kot 90 milijonov evrov.

Še pred poplavami je imela tako direkcija za vode za javno službo vodnega gospodarstva v letošnjem proračunu na voljo 27 milijonov evrov. Leta 2022 je ta znesek presegel 35 milijonov evrov. Za primerjavo: leta 2014, takoj po več milijard evrov vredni sanaciji bank, je država za urejanje voda namenila zgolj 640.000 evrov, leto dni pozneje pa dobre štiri milijone. Še leta 2018 je direkcija za vode za urejanje voda namenila 13 milijonov evrov, dvakrat manj kot bi ga letos pred poplavami. Kdo si je razdelil ta denar?

Devet koncesij, pet podjetij, štirje lastniki

Leta 2019 so razdelili 7-letne koncesije za upravljanje z vodami. Za osem od devetih območij je bila oddana po le ena ponudba. Torej je bil teren že vnaprej razdeljen.

Še pred propadom njenega Podjetja za urejanje hudournikov (Puh) je država urejanje voda prepustila zasebnikom, ki jim že 20 let podeljuje koncesije. To je nazadnje storila leta 2019, ko je ministrstvo za okolje in prostor vodil Jure Leben. Velikega zanimanja ni bilo. Za osem od devetih območij slovenskih voda je prispela le ena ponudba. Deloma zaradi dogovorov med gradbinci, deloma pa zato, ker so bili zanje vedno bolj zanimivi in donosni posli na cestni in železniški infrastrukturi. Do leta 2026 tako v Sloveniji za urejanje voda skrbi pet podjetij, ki jih večinsko obvladujejo štirje lastniki: Dari Južna (Hidrotehnik, VGP Novo mesto), Klemen Senič (Nivo Eko), Leopold Poljanšek (VGP Drava) in družina Polanič (Pomgrad VGP).

Največ koncesij, kar za tri od devetih območij, ima Dari Južna, ki ga je revija Manager lani skupaj s soprogo uvrstila med deset najbogatejših Slovencev. Podjetje Hidrotehnik, ki je v lasti Južne, tako ureja vode na območju srednje Save, kamor spada recimo tudi Kamniška Bistrica, ki je v začetku avgusta prestopila bregove, in Soče. Od konca lanskega leta ga vodi Boštjan Rigler, kandidat SDS na parlamentarnih volitvah leta 2018 in nekdanji član uprave Darsa.

Največ denarja za območje srednje Save

Prav območje srednje Save je v letih 2021 in 2022 med vsemi devetimi dobilo daleč največ denarja direkcije za vode za javno službo urejanja voda – skupaj 18 milijonov evrov. V tem času je ministrstvo za okolje, pod okrilje katerega je spadala direkcija, vodil Andrej Vizjak, dolgoletni osebni prijatelj Darija Južne. Še v letih 2019 in 2020 je bilo recimo za isto območje skupaj na voljo le slabih pet milijonov evrov.

Koncesionarji dosegajo rekordne poslovne rezultate.

Toliko denarja gre za urejanje vodotokov (v milijonih evrov).

Država v zadnjih letih za javnogospodarsko službo urejanja voda namenja največ denarja doslej. Koncesionarji, ki jih je izbrala leta 2019, so upravičeni tudi do sredstev iz sklada za vode. Še pred desetimi leti je bilo povsem drugače. Ceno več milijard evrov sanacije bank je plačalo tudi področje urejanje voda, ki mu je država praktično odvzela ves denar.

Hidrotehnik je imel lani rekordnih 51 milijonov evrov prihodkov. Od tega je več kot polovico prejel od direkcije za vode, preostalo pa od drugih javnih naročnikov. Vedno večji je tudi dobiček Hidrotehnika. Leta 2020 je znašal nekaj manj kot milijon evrov, kar je bilo največ dotlej. Lani je presegel dva milijona evrov, pri čemer je podjetje lastnikom izplačalo za skoraj milijon evrov dividend. Enako tudi v letu 2021. Poleg tega je družbam iz skupine posodil dodatnih 1,5 milijona evrov.

V večinski lasti Hidrotehnika je tudi Vodnogospodarsko podjetje (VGP) Novo mesto, v katerem ima četrtino delnic še vedno v lasti država, a na njegovo upravljanje nima nikakršnega vpliva. VGP Novo mesto ima koncesijo za območje spodnje Save.

Nova pomlad podjetja, ki so ga rešili pred upniki

Precej manj denarja za urejanje voda kot območje srednje Save je dobilo območje Savinje, ki je bilo v zgornjem toku med najbolj prizadetimi v poplavah. V letih 2021 in 2022 je direkcija za javno službo tam namenila 6,6 milijona evrov, v letošnjem proračunu pa ima za to na voljo 2,7 milijona evrov. Koncesijo za to območje ima podjetje Nivo Eko, ki je izšlo iz stečaja celjske vodarske družbe Nivo.

Koncesiji za območje Savinje in zgornje Save ima podjetje Nivo Eko, ki je prevzelo posle in dejavnost bankrotiranega Nivoja. Njegov lastnik je Klemen Senič (levo), sin nekdanjega direktorja Nivoja Danila Seniča. Na fotografiji septembra 2021 s tedanjim direktorjem direkcije za vode Romanom Kramerjem (desno). (Foto: MOP)

Lastnik Nivoja Eko je Klemen Senič, sin Danila Seniča, dolgoletnega direktorja "starega" Nivoja, ki ga je v 90-letih privatiziral, še pred bankrotom posle pa z različnimi manevri prenesel na Nivo Eko, Veljal je tudi za osebo z odličnimi političnimi zvezami na obeh polih. Podjetje je v zadnjih treh letih podvojilo tako prihodke kot dobiček, po zmagi v spopadu z VGP Kranj pa je pridobilo tudi koncesijo za območje zgornje Save.

Leta 2021 je bil Nivo Eko uspešen tudi na razpisu direkcije za vode za 11 milijonov evrov vreden projekt protipoplavne ureditve Selške Sore. V konzorciju je bil skupaj s Hidrotehnikom in VGP Drava Ptuj. Skupaj so torej nastopale družbe, ki imajo v rokah šest od devetih koncesij za urejanje voda. To nazorno kaže na njihove zelo dobre odnose, zaradi katerih si pri razpisih za koncesije med sabo ne konkurirajo.

Kdo nadzoruje porabo denarja za vode?

VGP Drava Ptuj, ki ima koncesijo za območje te reke, je v lasti Leopolda Poljanška, nekdaj člana glasbene skupine Agropop, ki je pozneje postal pidovski tajkun. Po prevzemu Marlesa se je leta 2009 prvič uvrstil na lestvnico najbogatejših Slovencev. Lastninil je tudi Velano in Gozdno gospodarstvo Maribor, pred desetimi leti pa je bil v kriminalistični preiskavi.

Ptujsko podjetje, ki bo letos od direkcije samo za urejanje voda prejelo 3,5 milijona evrov, v zadnjih letih skokovito povečuje tako promet kot dobiček. Toda tega za zdaj še ni izplačala lastnikom, med katerimi je s četrtinskim deležem tudi država. Konec lanskega leta je imela tako na bančnih računih že skoraj šest milijonov evrov denarnih sredstev.

Ob dejstvu, da je država v zadnjih letih krepko povečala sredstva, namenjena urejanju voda, je zato ključno vprašanje, kdo nadzoruje, za kaj se je ta denar porabil. Na direkciji za vode so pojasnili, da »nadzor nad deli koncesionarjev na terenu izvajajo neposredno s prisotnostjo na terenu in pregledom izvedenih del in potrditvijo le-teh«. »To je predpogoj za izplačilo sredstev iz naslova vzdrževanja,« poudarjajo na direkciji, ki jo vodi Neža Kodre.

‹ nazaj