bela krajina

Iz Miličev med sto najboljših na svetu

19.11.2024 | 14:00 | Dragana Stanković

Miliči - 45-letni Dušan Vukčevič iz Miličev v Beli krajini je 3D-umetnik samouk, čeprav pravi, da umetnik mogoče ni čisto prava beseda. »V angleščini se res uporablja beseda 'artist', ampak bolj v smislu ustvarjalca, oblikovalca,« pove. Pred slabimi dvajsetimi leti, ko se je začel ukvarjati s 3D-oblikovanjem, je bilo vse skupaj še v povojih. »Takrat sem delal na novomeški televiziji Vaš kanal kot grafik in montažer. Sploh ko sem delal uvodne 'špice', mi je pri tem nekaj manjkalo, 2D-programi so bili precej pomanjkljivi. Začel sem iskati nove načine, nove programe, ki pa so bili takrat zelo zahtevni. Večkrat sem vmes obupal, opustil zadeve za mesec, dva, pa se spet lotil,« pravi.

Njegovi naročniki so studii z vsega sveta, arhitekti, podjetja. (Foto: D. S.)

A panoga se je hitro razvijala in skupaj z njo tudi oblikovalci, ki so se med seboj povezali, začeli pripravljati mednarodne konference, med drugim na Dunaju, kjer Vukčevič vsako drugo leto tudi predava. Pred sedmimi leti ga je mednarodna revija 3D Artist uvrstila med sto najvplivnejših in najbolj nadarjenih 3D-umetnikov na svetu. »Gre bolj za to, da nekaj res z veseljem delaš. Res sem delal cele dneve, se ogromno učil. Nekaj me je preprosto vleklo v to.«

VIZUALIZACIJE IN FOTOREALIZEM

Kot pravi, so ga najbolj pritegnile arhitekturne vizualizacije, še posebej ljub pa mu je fotorealizem. »S pomočjo 3D-programov izdelam neko sliko ali video nečesa, kar v resnici ne obstaja, in večina ljudi niti ne opazi, da neka hiša, soba, pokrajina na sliki ni resnična. Arhitekt, na primer, izriše načrt za hišo, jaz pa ustvarim vizualizacijo, kako bo ta hiša v resnici videti, kakšna bo njena zunanjost, kakšni bodo prostori, z vso opremo, detajli.«

Njegovi naročniki so studii z vsega sveta, arhitekti, podjetja. »Že kakih osem let delam vizualizacije, 'renderje' in animacije za studio iz Minnesote. Imam tudi nekaj naročnikov, podjetij, za katere delam kataloge. Ko ljudje gledajo prodajne kataloge, se niti ne zavedajo, da ne gledajo fotografij, ampak 'renderje', torej slike, ustvarjene s 3D-programi. Bistveno preprosteje je z računalniškim programom 'prestavljati' pohištvo, spreminjati barve, izbrati pravo svetlobo, kot pa če bi vse to počeli v resničnem prostoru.«

»Nekoč so fotografi fotografirali vse mogoče ambiente za kataloge, nato pa smo prišli mi in fotografom odvzeli del njihovega dela. Zdaj bo vse dostopnejša umetna inteligenca mogoče nam vzela del našega dela. Žal, a tako je.« Umetna inteligenca je ustvarila neke nove poklice, hkrati pa je kak poklic tudi odvzela, pravi.

Vizualizacija hiše na podlagi arhitekturnega načrta (Foto: osebni arhiv)

UMETNA INTELIGENCA JE SAMO ORODJE

Pa vendar, kot opozarja, umetna inteligenca ni in nikoli ne bo zamenjala človeka, njegove kreativnosti, razmišljanja, znanja. »Nič nimam proti temu, da umetna inteligenca nadomesti neko 'peš delo', in imamo na ta račun več časa za ustvarjanje nečesa drugega, bolj kreativnega. Ne zdi pa se mi prav, da jo mnogi zdaj uporabljajo namesto nekih ustvarjalnih poklicev, denimo prevajanja, pisanja besedil ali česa podobnega, v smislu, zakaj bi plačeval človeka, da mi napiše neko besedilo, če mi lahko vse to naredi UI. Toda žal se z njeno vsesplošno dostopnostjo dogaja prav to.«

A po njegovem prepričanju bodo ljudje vendarle kmalu spoznali, da je UI samo orodje, za res odličen izdelek pa so ob tem vendarle potrebni občutki človeka, njegovo kreativno razmišljanje, izkušnje in znanje. Ob tem opozarja na pasti zlasti pri mladih, ki so vajeni, da dobijo neke instant informacije na pladnju takoj. »Orodja, ki vsebujejo UI, dajejo občutek, da nam ni treba nič več znati. UI bo vse naredila namesto nas. Pa ni res. In tega se pri mladih bojim. Je pa res, da če ne bi bilo interesa, se tudi v razvoj UI ne bi toliko vlagalo.« Kar na drugi strani še daje upanje, je dejstvo, da večina, kot pravi, vendarle zavrača umetnost, filme, glasbo, reklame, ustvarjene samo z UI.

FOTOGRAFIJA, GLASBA IN DRUGE LJUBEZNI

Fotografija je še ena izmed Vukčevičevih ljubezni. V enem izmed intervjujev je dejal, da po svetu vedno hodi s fotoaparatom in z beležnico v žepu. No, danes ju je zamenjal pametni telefon, pravi. A namen ostaja. »Na predavanjih vedno povem, da je treba o stvareh, ki jih gledaš, tudi razmišljati. Pogosto v naravi fotografiram stvari ali pa si ustvarim vizualni spomin v glavi. Kajti ko želiš nekaj narediti čim bolj realistično, moraš dejansko vedeti, kako so stvari videti v resnici.«Vukčevič je končal višjo šolo, po poklicu je poslovni sekretar in se je takoj po koncu šole tudi zaposlil. »Vedel sem, da me delo v pisarni ubija in da moram nekaj spremeniti. Po enem letu sem pustil službo in se počasi usmeril v to, kar počnem danes.« Torej ima občutek za estetiko in oblikovanje prirojen; ali ga veseli že od nekdaj, ga vprašamo. »Niti ne,« nas preseneti z odgovorom. »Če bi mi v mladosti nekdo rekel, da bom počel to, kar počnem zdaj, bi si misli, da je nor, saj niti risal nikoli nisem prav dobro. Povprečno, nič posebnega. Sem pa ugotovil, da bolj kot sem vadil, boljši sem bil.«

V otroških letih je bila njegova želja postati glasbenik in z bendom potovati po svetu. Zdaj igra v dveh belokranjskih metalskih zasedbah. (Foto: D. S.)

Njegova pisarna, ki si jo je uredil v nekdanji domači garaži, je polna ustvarjalnosti. Osrednji prostor je namenjen velikemu ukrivljenemu zaslonu. Pogled nanj razkrije na videz skrajno zapleten arhitekturni načrt neke hiše in zraven vizualizacijo, kako bo videti, ko bo (če bo) nekoč stala. Na stenah visijo tri kitare, še nekaj jih je na tleh, prislonjenih ob steno. In še vedno so v funkciji, vsaj večina med njimi. Vukčevič je že skoraj dvajset let član belokranjskih zasedb Mordenom in Sarcom, njihova glasba pa je – metal.

Police ob steni so polne glasbenih zgoščenk in gramofonskih plošč, na drugi strani pa se police šibijo pod knjigami o fotografiji, umetni inteligenci, arhitekturi, filmih. Na stenah so plakati za filme, večinoma grozljivke, kot protiutež pa na nasprotni steni visi velika fotografija jesenskega gozda ob jezeru. Pa vendar ni fotografija. Vukčevič je sliko s pomočjo 3D-programov ustvaril pred šestimi, sedmimi leti. »To je fotorealizem, ki ga resnično rad ustvarjam. Uživam pri tem.«

Fotorealizem je velika ljubezen Dušana Vukčeviča. (Foto: osebni arhiv)

SPREJETI KRITIKE IN SE IZ NJIH UČITI

Do večjih naročnikov v tujini so ga dejansko pripeljale oblikovalske stvaritve, ki jih je ustvaril zase, za svojo dušo, in jih objavil na družabnih omrežjih. Sploh pri kakšni začetni stvaritvi je bil skeptičen, ali bi jo sploh objavil. In nemalokdaj so se po objavi usula sporočila v smislu iščemo nekoga, kot si ti, pripoveduje. »Z nekaterimi naročniki sem potem imel dobre, z nekaterimi slabe izkušnje. Dobre sem obdržal in z njimi delam še danes.«

Če se je mogoče v začetku še obremenjeval s tem, kaj si bo kdo mislil o njegovem izdelku, je danes vesel, da se je tega občutka hitro znebil. »Vedno sem bil malo drugačen v tem belokranjskem okolju. Preprosto so mi bile všeč drugačne stvari. Zakaj bi, na primer, poslušal harmoniko, če mi ni všeč? Tako sem se počasi navadil, da se izrazim, ne glede na to, kaj si drugi mislijo. Tako sem objavljal svoje oblikovalske stvaritve, pa čeprav bi kdo rekel, da so zanič. To me ne bi zavrlo, ampak bi poskušal biti še boljši.«

Predava in pripravlja delavnice po vsej Evropi, znanje predaja dijakom in študentom na več oblikovalskih in medijskih šolah po Sloveniji in v lokalnem prostoru, med drugim sodeluje z Ekonomsko šolo Novo mesto pri programu medijski tehnik in Srednjo šolo Črnomelj, pokličejo ga tudi v komisije za diplomska dela na tem področju. Na svoji spletni strani www.vudumotion.com pripravlja spletne izobraževalne videe, v Srednji šoli Črnomelj pa s še dvema programerjema vodi krožek, v katerem skupaj z otroki ustvarjajo videoigre, pri čemer se učijo programiranja, oblikovanja.

NAJLEPŠE JE V MILIČIH

Kaj torej mora imeti dober 3D-oblikovalec? Prav gotovo vztrajnost, drznost, željo po učenju, predvsem pa občutek za detajle, svetlobo, barve. »Dijakom in študentom vedno rečem, da morajo trenirati oči. Če ne vidiš, kaj delaš narobe, in če nimaš občutka, lahko 3D-program še tako dobro obvladaš, pa ne boš naredil dobrega izdelka. Videl sem na milijone povprečnih 'renderjev', slik, in bistveno manj res dobrih.«

Vabili so ga v Anglijo, Nemčijo pa v ZDA in na Kitajsko. »Za vse te studie sem sicer potem delal kot zunanji sodelavec, nisem se pa hotel tja preseliti, še posebej ne po tem, ko sem dobil prvo hčer. Le kje je za odraščanje otrok lepše in bolje kot tukaj, v Miličih? Seveda ima veliko mesto, kot je na primer Los Angeles, svoje prednosti, zlasti kar se dela tiče. Toda tako lepo kot je tukaj, ni nikjer.«

Članek je bil objavljen v prilogi Dolenjskega lista ŽIVA.

‹ nazaj